Potovanje po Baltskih deželah 8 Riga

Začeto je potrebno končati. Problem je, da ko se enkrat vrneš domov čas dobi drugačno dimenzijo. Po daljšem premoru lahko nadaljujem sedaj že z popisovanjem spominov.
Ustavila sva se najprej pri jezeru Busnieku in si pretegnila noge. Jezero se nahaja v bližini Ventispilisa in je očitno priljubljen piknik prostor.

Naslednji postanek sva napravila v mestu Talsi. Dva razloga za ta postanek. Talsi je omenjena v vodiču kot mestece, ki je vredno ogleda. Drugi razlog veliko bolj pomemben - lakota. Parkirava na parkirišču pred neko mislim, da veleblagovnico. Pobereva fotoaparate in se napotiva iskati gostilne, center in pa zanimivosti. V turističnem informacijskem centru so naju bili zelo veseli. Opremili so nas z načrti mesta in nasveti. Morala sva pokazati od kod prihajava na karti Evrope, ki je visela na steni. Prijazna uslužbenka je nato na Slovenijo prilepila rumeni krogec. Krogcev na krati ni bilo veliko, po čem sklepam, da tudi obiskovalci niso prav pogosti.

Talsi je majhno mestece. Za znamenitost so razglasili nekaj starih stavb, ki so verjetno res zgrajene v nekem tradicionalnem stilu, vendar.. Še najbolj se mi je zanimiva zdela hišica z gumbi.

V Rigo sva prispela zgodaj popoldan. Hotel je v samem centru mesta. Imajo celo dvorišče skrito za stavbami na katerem po nekaj poskusih parkiramo avto tako, da je zadovoljen tudi vratar hotela, ki je prišel odpreti rampo. Takoj ko znosiva kovčke v sobo se odpraviva po mestu. Prizori, ki ti pritegnejo pogled se vrstijo en za drugim. In priznam težko izberem pravo fotografijo, tako, ki bi jo raje pokazal kot kakšno drugo.

Cerkev sv. Petra stoji od leta 1209. Vendar mnogokrat poškodovana in obnavljana. Sedanjo podobo je dobila v 17 stoletju. Cerkev je pogorela leta 1941 in je dokončno obnovljena leta 1970. Obnova je temeljila na natančnem raziskovanju dokumentov in trdijo, da je sedanja replika identična originalu.

Očitno je enako usodo doživel večji del starega mesta. Tudi stavba, ki se imenuje v prostem prevodu Hiša Črnoglavcev  (Schwarzhäupterhaus) in je zgrajena na začetku 14 stoletja za neporočene pripadnike trgovskega ceha Črnogalvcev. Kar vidimo danes je zgrajeno med leti 1995 in 1999.

Kako je bil ta trg videti pred letom 1995? Ali je to kar vidimo sedaj Disney world za nič hudega sluteče turiste ali pa poskus, da se po tolikih leti mestu vrne pravi obraz. Kakor koli že stara (nova) Riga je prijetno mesto polno glasbe in majhnih kavarnic, kjer ponujajo bolj ali manj okusno evro-ameriško hrano.

Potepanje naju pripelje do gradu. Grad so zgradili za velikega mojstra Livonijskega redu. Skozi vsa obdobja je bil sedež različnih oblastnikov. Leta 1922 je postal rezidenca predsednika Latvije. V sovjetskem obdobju so v severnem delu gradu dobili svoje prostore pionirji in grad je postal znan kot pionirski grad. Po odcepitvi je ponovno postal predsedniška rezidenca.

V okolici je še veliko pomembnih in zastraženih stavb. Pomembni ljudje hodijo okoli in v majhnem lokalu v bližini sedijo verjetno šoferji, ne daleč od imenitnih mercedesov, s katerimi se pomembneži odpeljejo po pomembnih opravkih. Kako zelo me to spominja na Ljubljano. Politiki so očitno povsod enaki.

Ozke uličice naju kar vlečejo in v eni odkrijeva majhno kavarnico kamor se umakneva mrzlemu vetru, ki nas ko se sonce skrije hitro opomni, kako daleč na severu smo. In čeprav je skorajda maj je vreme bolj marčevsko. 

Skozi Švedska vrat ob obzidju do Smodniškega stolpa. Tam je sedaj vojaški muzej in Latvijski radio. Čez cesto je park z umetnim vodotokom, ki je trenutno prazen in se v njem igrajo otroci. Preko umetnega kanala, ki je spele vodo Daugave skozi mesto in parke vodi širok most, ki se nadaljuje na široko avenijo ali trg sredi katerega stoji spomenik Svobodi.

Obrneva nazaj v staro mesto. Kljub nepregledni množici turistov, so prizori še vedno prijazni in privlačni. Na pločniku pred imenitno stavbo plešoča babica. Odsev Latvijske socialne politike ali samo radoživa starka z imenitno idejo? Ne vem. Saj je vseeno. Pogumno in simpatično.

Pred Latvijskim muzejem okupacije, ki sva ga obiskala je plakat, ki natančno predstavi Latvijski odnos do zgodovine. Pravijo, da so Latvijci precej depresivni in da se v svojih šalah smejejo svojim nesrečam. Teh je bilo pa skozi zadnjih 900 let veliko.