Potovanje po Baltskih deželah 9 Talin

Pot od Rige do Talinna sva opravila nekako v 5 urah. 310 km po lepi pokrajini o zalivu Riga. Ceste v Estoniji postanejo nenadoma boljše in zelo hitro ugotovimo, da je tudi standard bistveno višji. V hotelu na robu starega mesta ob neki preurejeni industrijski stavbi iz prejšnjega stoletja izveva, da tudi Estonija uporablja evro. Ne bo potrebno ugibati koliko denarja naj zamenjava, da nama ne zmanjka in da ne ostane preveč. 

Na kosilo se napotiva v staro mesto. Talinn je še bolj poln turistov kot Riga. Prevladujejo po videzu sodeč dobro stoječi Rusi (ki bi lahko bili tudi prebivalci Talinna) in pa zelo pijani Finci. Estonci turizem jemljejo zelo resno in mesto je sebe podredilo dobrem počutju turistov.

V labirintu starega mesta nas pričakajo v srednjeveška oblačila napravljene Estonke. Domiselni suvenirji s pridihom zgodovine. Na glavnem trgu so številni lokali v katerih posedajo turisti in segrejejo na zobatem soncu.

Raziskovanje starega mesta sva načrtovala za naslednji dan, vendar se kljub temu nisva mogla upreti, da se ne bi že sedaj sprehodila po nekaterih uličicah in naredila "nekaj" posnetkov.

Jutranji potep pričneva pri vhodu, ki ga stražita dva stolpa. Ko stopite skuši vhod se takoj ob obzidju raztezajo stojnice, ki ponujajo " domače" izdelke. Ne glede na to ali so izdelki narejeni doma ali tovarniško so narejeni dobro in kvalitetno. Tople volnene kape, rokavice in jope. Estonci namreč vedo kaj je mraz. 

Povzpneva se tudi na obzidje s katerega se vidijo strehe in tu in tam domiselna rešitev za domači kotiček za uživanje. Odkrili smo nekaj zanimivih kotičkov za uživanje. Enega od teh si je prilastila mama galeb in pridno bdela nad svojim podmladkom.

Skozi ozke uličice se prebijeva do cerkve sv. Olafa. Cerkev je zgrajena v 12. stoletju in je posvečena Norveškemu kralju Olafu II. Okrog leta 1500 so stolp povečali na zavidljivih 159 metrov. Verjetno zato, da se ga je videlo daleč z morja. Med leti 1549 in 1625 je ta stolp bil največja stavba na svetu. Vsaj tako pravijo v Talinnu. V stolp je večkrat udarila strela (osem krat) in pri tem je tudi cerkev trikrat zgorela. Sedanj stolp je visok 123,7 m. Od leta 1944 do leta 1991 ga je uporabljala sovjetska KGB kot oddajnik in kot opazovalnico. Za 3 € se tudi danes lahko povzpnete na opazovalno platformo.

Notranjost cerkve ne ponuja veliko razen gotskih obokov, ki me vedno znova prevzamejo. Kar se mi je zdelo zanimivo je, da se v cerkvi nahajajo številni zvočniki in celo televizijski zasloni. Baptistične cerkve so očitno zelo moderne v širjenju božje besede.

V bližini mestnega trga se nahaja od zunaj nevpadljiva cerkev Svetega Duha. V njej naju pričaka pravi orgelski koncert. Ne vem kdo je igral in zakaj, vendar je Bach na starih orglah zvenel božansko.

Zanimivo, da prav veliko informacij o tej cerkvi na medmrežju ni. Zvedel sem, da naj bi bila najstarejša iz 13.stoletja. Se pa v njej nahaj lep oltarni triptih katerega avtor je Brent Notke (1435-1509), najbolj znan Nemški slikar in kipar v Severni Evropi. 

Ustaviva se še v lekarni, za katero trdijo, da je med najstarejšimi v Evropi. Prvič jo omenjajo leta 1422. Žal Talinski turistični delavci niso računali z nami, ki smo se potepali tudi po Balkanu in vemo, da lekarna "Male Braće" v Dubrovniku deluje od leta 1317. Kljub temu je pogled skozi zaprta vrata bil zanimiv, še posebej ker še danes prodajajo zdravilo za "počeno" srce, narejeno na osnovi marcipana in vsebuje 72% mandljev in 28% skrivne sestavine. 

Na vzpetini nad Talinnom je utrdba Tompea. Tam se nahajajo številne pomembne stavbe, parlament in predsedniška rezidenca. Na osrednjem mestu kraljuje pravoslavna cerkev Aleksandra Nevskega. Cerkev je zgrajena v obdobju rusifikacije med 1894 in 1900 na mestu kjer naj bi bil pokopan Estonski narodni junak Kalevipoeg. Leta 1924 je bila cerkev na seznamu za rušenje. K sreči zato ni bio nikoli denarja. Sedanja oblast je prepoznala kulturno zgodovinsko vrednost in tudi ekonomsko ter cerkev obnovila. Cerkeve ostaja simbol rusifikacije, vendar neuspele rusifikacije.

Iz starega mesta sta naju pospremila dva prijatelja. Eden je sicer dremal, drugi je pa živahno raztegoval harmoniko. Ne spomnim se več kaj je igral. Ulični glasbeniki od vse posod so ravno tako značilnost Talinna, kot cerkve in stare stavbe. Čeprav ima človek včasih slabo vest, ko se z dragim fotoaparatom v rokah hodi mimo njih, se zdi vsaj tu,  zanimiv način ustvarjanja turističnega zaslužka.

Potovanje po Baltskih deželah 8 Riga

Začeto je potrebno končati. Problem je, da ko se enkrat vrneš domov čas dobi drugačno dimenzijo. Po daljšem premoru lahko nadaljujem sedaj že z popisovanjem spominov.
Ustavila sva se najprej pri jezeru Busnieku in si pretegnila noge. Jezero se nahaja v bližini Ventispilisa in je očitno priljubljen piknik prostor.

Naslednji postanek sva napravila v mestu Talsi. Dva razloga za ta postanek. Talsi je omenjena v vodiču kot mestece, ki je vredno ogleda. Drugi razlog veliko bolj pomemben - lakota. Parkirava na parkirišču pred neko mislim, da veleblagovnico. Pobereva fotoaparate in se napotiva iskati gostilne, center in pa zanimivosti. V turističnem informacijskem centru so naju bili zelo veseli. Opremili so nas z načrti mesta in nasveti. Morala sva pokazati od kod prihajava na karti Evrope, ki je visela na steni. Prijazna uslužbenka je nato na Slovenijo prilepila rumeni krogec. Krogcev na krati ni bilo veliko, po čem sklepam, da tudi obiskovalci niso prav pogosti.

Talsi je majhno mestece. Za znamenitost so razglasili nekaj starih stavb, ki so verjetno res zgrajene v nekem tradicionalnem stilu, vendar.. Še najbolj se mi je zanimiva zdela hišica z gumbi.

V Rigo sva prispela zgodaj popoldan. Hotel je v samem centru mesta. Imajo celo dvorišče skrito za stavbami na katerem po nekaj poskusih parkiramo avto tako, da je zadovoljen tudi vratar hotela, ki je prišel odpreti rampo. Takoj ko znosiva kovčke v sobo se odpraviva po mestu. Prizori, ki ti pritegnejo pogled se vrstijo en za drugim. In priznam težko izberem pravo fotografijo, tako, ki bi jo raje pokazal kot kakšno drugo.

Cerkev sv. Petra stoji od leta 1209. Vendar mnogokrat poškodovana in obnavljana. Sedanjo podobo je dobila v 17 stoletju. Cerkev je pogorela leta 1941 in je dokončno obnovljena leta 1970. Obnova je temeljila na natančnem raziskovanju dokumentov in trdijo, da je sedanja replika identična originalu.

Očitno je enako usodo doživel večji del starega mesta. Tudi stavba, ki se imenuje v prostem prevodu Hiša Črnoglavcev  (Schwarzhäupterhaus) in je zgrajena na začetku 14 stoletja za neporočene pripadnike trgovskega ceha Črnogalvcev. Kar vidimo danes je zgrajeno med leti 1995 in 1999.

Kako je bil ta trg videti pred letom 1995? Ali je to kar vidimo sedaj Disney world za nič hudega sluteče turiste ali pa poskus, da se po tolikih leti mestu vrne pravi obraz. Kakor koli že stara (nova) Riga je prijetno mesto polno glasbe in majhnih kavarnic, kjer ponujajo bolj ali manj okusno evro-ameriško hrano.

Potepanje naju pripelje do gradu. Grad so zgradili za velikega mojstra Livonijskega redu. Skozi vsa obdobja je bil sedež različnih oblastnikov. Leta 1922 je postal rezidenca predsednika Latvije. V sovjetskem obdobju so v severnem delu gradu dobili svoje prostore pionirji in grad je postal znan kot pionirski grad. Po odcepitvi je ponovno postal predsedniška rezidenca.

V okolici je še veliko pomembnih in zastraženih stavb. Pomembni ljudje hodijo okoli in v majhnem lokalu v bližini sedijo verjetno šoferji, ne daleč od imenitnih mercedesov, s katerimi se pomembneži odpeljejo po pomembnih opravkih. Kako zelo me to spominja na Ljubljano. Politiki so očitno povsod enaki.

Ozke uličice naju kar vlečejo in v eni odkrijeva majhno kavarnico kamor se umakneva mrzlemu vetru, ki nas ko se sonce skrije hitro opomni, kako daleč na severu smo. In čeprav je skorajda maj je vreme bolj marčevsko. 

Skozi Švedska vrat ob obzidju do Smodniškega stolpa. Tam je sedaj vojaški muzej in Latvijski radio. Čez cesto je park z umetnim vodotokom, ki je trenutno prazen in se v njem igrajo otroci. Preko umetnega kanala, ki je spele vodo Daugave skozi mesto in parke vodi širok most, ki se nadaljuje na široko avenijo ali trg sredi katerega stoji spomenik Svobodi.

Obrneva nazaj v staro mesto. Kljub nepregledni množici turistov, so prizori še vedno prijazni in privlačni. Na pločniku pred imenitno stavbo plešoča babica. Odsev Latvijske socialne politike ali samo radoživa starka z imenitno idejo? Ne vem. Saj je vseeno. Pogumno in simpatično.

Pred Latvijskim muzejem okupacije, ki sva ga obiskala je plakat, ki natančno predstavi Latvijski odnos do zgodovine. Pravijo, da so Latvijci precej depresivni in da se v svojih šalah smejejo svojim nesrečam. Teh je bilo pa skozi zadnjih 900 let veliko.