Potovanje po Baltskih deželah 7 Irbene radio teleskop

Pot po Latviji sva nadaljevala v smeri morja. Ceste so precej zdelane, vendar sva do Kuldige, kjer sva prespala, prispela brez zapletov. Kuldiga je malo simpatično mestece, v katerem živi nekaj več kot 12.000 prebivalcev. Ker sva prispela zgodaj, sva se podala na krajši potep. Iskala sva banko, zamenjati je bilo potrebno nekaj denarja. Latviski LATS-i so vredni več kot €, in tudi z drobižem lahko plačaš pivo na primer.

Te ortodoksne cerkve vodiči ne omenjajo. Meni je bila pa všeč.  Okoli nje imajo raztresene lesene skulpturice in otroška igrala, Na žalost znanje angleščine je omejeno in naša vprašanje niso, dobila odgovora. Latvijski jezik je dovolj kompliciran, da z nekaj frazami ni možno komunicirati. Se pa vedno prijazno nasmehnejo, ko se potrudiš in se jim zahvališ v njihovem jeziku.

Na koncu potepa sva si privoščila še pivo. Predvsem, ker sva želela videti kako lesena stavba zgleda znotraj. Vsak izgovor prav pride.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti pravemu cilju, ki nas je vlekel v ta del Latvije. Vendar pred tem še en Latvijski vtis. Štorklje. Vse tiste, ki so ušle iz našega Prekmurja so se naselile v Latviji. Ob cestah so celo namensko postavljeni stebrih na katerih štorklje gnezdijo.

Cilj je bil radioteleskop v zapuščenem mestu Irbene. Osmi največji radioteleskop na svetu danes uporabljajo v drugačne namene. V času hladne vojne je so tri teleskope, od katerih dva  še vedno imata svoje zbiralne antene, uporabljali za prisluškovanje in druge obveščevalne dejavnosti.

Za obisk sem se najavil prek elektronske pošte. Ker sva načrtovala prihod v soboto sem želel preveriti ali je obisk sploh možen. Takoj sem dobil prijazen odgovor tajnice VIRC-a, to je organizacija, ki sedaj skrbi za teleskope. Povedala mi je da je obisk možen in koliko stane voden ogled. Od Ventispilisa, ki je pristaniško mesto in letovišče sva se vozila kar nekaj časa. Vozila sva se po neverjetno ravnih cestah obdanih z gostim gozdom iglavcev, ki raste, zdi se, iz močvirnatih tal, Cesta je pokrita z svetlikajočim se asfaltom. Ne vem sicer zakaj se svetlika, vendar to sem opazil samo tu na severu.

Irbene je vas duhov. Na vhodu pozdravi zapuščena stražarska hišica in kar predstavljaš si kako bi te pred nekaj več kot 20 leti ustavili in pregledovali. Ob cesti so postrojeni škatlasti oficirski bloki, ki zrejo v nas s praznimi okenskimi odprtinami. Kot so mi kasneje razložili so kar Rusi niso odnesli pobrali Latvijci. 

Do samega teleskopa RT -32 me pripelje Garmin. Na Google ob veliki povečavi se da identificirati kje se nahaja radioteleskop in kakšne ima koordinate. Pripeljeva se do stavbe v podnožju teleskopa. Na parkirišču je parkirana alfa 156 (kasneje zvemo, da pripada direktorju). Vhod v stavbo je zaklenjen, vendar sem skozi okno v pisarni videl mlado žensko. Čez nekaj trenutkov se vrata odklenejo in neki mladenič naju pozdravi v angleščini. Mladenič je strojni inženir, ki vzdržuje teleskop in obenem tudi naš vodič.  

Mladi inženir je doma v Rigi in preživi skupaj z družino več tednov ob teleskopu. Stanujejo v stavbi drugega teleskopa, ki še ni usposobljen za delo. Sovjetska vojska je morala biti zelo presenečena z dogajanji v Baltskih republikah na koncu 80 let prejšnjega stoletja. Uspeli so odmontirati in odnesti samo eno zbiralno anteno. Teleskopa, ki sta ostala so poskusili onesposobiti tako, da so prerezali kable. 

Komandna soba zgleda tako kot je v sovjetskih časih. Sedaj teleskop uporabljajo za preiskovanje bližnjega vesolja in lociranje satelitov (tistih, ki ne delajo več). Pri tem še vedno krmilijo teleskop z originalno sovjetsko opremo. V načrtu je prenova, pri kateri bodo staro opremo zamenjali z sodobno. Zato je letos baje zadnja priložnost, da se teleskop vidi v originalni obliki.

Ker sva bila edina obiskovalca si je naš vodič vzel čas za nas in nama podrobno razložil celo zgodbo ter nama pokazal vsak še tako skrit kotiček. Splezali smo celo na zbirno anteno, kamor sicer ne vodijo obiskovalcev. Slike s tega dela ne smem pokazati. Obljubil sem, da jih ne bom pokazal na internetu, da ne bi naš mladi inženir imel težave.

Anteno teleskopa lahko obrnejo za 90 ° oz jo postavijo vertikalno. Včasih pač ni bila usmerjena v nebo, temveč proti radio oddajnikom sosedov. Sedaj je to koristno predvsem ko čistijo sneg s površine antene. Antena sama je narejena iz aluminijastih plošč, ki so relativno tenke in se po njih ne sme hoditi oz hoditi moraš po rebrih na katere so plošče pričvrščene.

Pod samo anteno smo stopili ven iz labirinta zobnikov. Od tam je kar lep razgled. V daljavi se vidi še RT 16 in RT 10, kije pa brez antene. Do obeh vodijo podzemni hodniki, v katerih tečejo kabli. Tudi te je možno videti, vendar sva se temu odpovedala. Čas je bil, da se odpraviva proti Rigi

Potovanje po Baltskih deželah 6 Kryžių kalnas

Postanek  v Šiauliai sem planiral predvsem zaradi ogleda "Hriba križev" ali v originalu Kryžių kalnas. Šiauliai  je relativno veliko mesto, ki se je na začetku svoje poti zanšlo med Livoniskim redom in Tevtonskim redom in se je začelo razvijati šele po bitki pri Greenwaldu. Med prvo svetovno vojno je 60% stavb pogorelo. Prav veliko starega torej ni ostalo. Poleg tega je hotel Tomas, ki je izpolnjeval vse kriterije (nizka cena, wifi in parkirišče), oddaljen od centra  Šiauliai-a vsaj 3 km in sva zato obisk Šiauliai omejila na kratkotrajni postanek ob katedrali.

Kryžių kalnas je Litvanska posebnost. Simbol nacionalnega upora in verske gorečnosti. Križe so na tem mestu pričeli postavljati po proti ruskih  vstajah leta 1831 in 1863. Nekje sem zasledil da jih je bilo leta 1900 130. Sovjetskim oblastem so bili ti križi velik trn v peti, saj so Litvanci na ta način nenasilno izražali svojo nacionalno identiteto in pripadnost ter se upirali rusifikaciji. Slovenska zgodovina se včasih zdi zapletena, vendar mi smo imeli enega okupatorja in ene kolaboracioniste, tu v Litvaniji so imeli partizane, ki so se borili proti Rusom, na to še proti Nemcem in na koncu ponovno proti Rusom. Tisti, ki so sodelovali z Nemci so se kasneje prelevili v proti rusko usmerjene partizane, Partizansko gibanje za časa nemške okupacije je bilo vodeno vsaj iz dveh centrov. Skratka cela zmešnjava. Sovjeti so odpor s trdo roko zatrli v letu 1953 in Litvancem so ostali samo križi. In te so pridno prinašali na ta hrib 12 km izven Šiauliaia, tako da so Sovjeti leta 1961 morali uničiti 5000 križev in nato še leta 1975 1200 križev. Kljub temu se jih je do leta 1990 nabralo za 50.000. Po oceni iz leta 2006 naj bi jih bilo sedaj 100.000.

Nekateri križi so prava umetniška dela, drugi so spet majhni in enostavni. Poskušal sem ugotoviti kateri križi bi lahko blli starejši še iz tistih časov, ko je postavljanje križa na tem hribu nosilo resne posledice, pa mi to ni uspelo. Mogoče kakšen še stoji, vendar ga je v tisti množici težko najti in  prepoznati. Poleg tega se zdi, da izpostavljenost naravnim elementom tudi opravi svoje.

 Počasi zapuščava Litvanijo. Od križov do meje ni daleč. Latvija preseneti z slabimi cestami in revščino ob cesti. Razpadajoče zgradbe, prazne tovarne.Na koncu razpadlega asfalta grad Rundale. Najprej je,  pri tej zelo ponujani turistični atrakciji, potrebno odkriti dostop in parkirišče. Ko nama to uspe se odpraviva po prašni poti proti domnevnem vhodu. Dvorec Rundala je najpomembnejši baročni in rokoko spomenik v Latviji. 

Zgodba je pravzaprav zanimiva. Postavil ga je Ernst Johann Biron, vojvoda Courlandski. Ta je bil sposoben možakar in je z spletkami in vezami prišel do tega, da ga je ruska imperatorka Anna Ioannovna postavila na mesto vojvode. Originalni vojvode so ostali brez dedičev namreč in je vojvodina postala zanimiva za številne nemške, ruske in lokalne plemiče. Dvorec je bil poletna residenca. Načrtoval ga je italianski arhitekt Rastrelli. Štukature in poslikave so ravno tako izdelovali Italiani iz St. Petersburga. Po pripojitvi vojvodine Rusiji je dvorec pripadal različnim plemiškim družinam. V medvojnem času, je postal last Latvijske države. Sovjeti so v njem nekaj časa imeli celo semenarno. Od leta 1975 je muzej. 

Po Evropi je veliko podobnih dvorcev in palač, nekateri so bistveno bolj ohranjeni in urejeni in ko jih nekaj vidiš postaneš izbirčen. Kljub temu je Rundale dvorec lepo predstavljen. Muzealci so se potrudili. Tisto kar je bilo tekom zgodovine izgubljeno so nadomestili s kopijami narejenim v ustreznem stilu.

Potovanje po Baltskih deželah 5 Kurska kosa

Sončen dan se je obetal. Odpravila sva se v smeri Kurske kose (Curonian spit), če je to pravilen slovenski prevod. Gre za 98 km dolgo sipino, polovica katere je v Litvaniji druga polovica pa v Rusiji. Njen vrhu se konča  točno pred Klaipedo. Trajektni terminal je takoj za ovinkom. Na koso pač drugače ni možno drugače ket s trajektom. Kupiti je potrebno povratno vozovnico. Ne vem sicer kaj z njo naredijo Rusi, ki verjetno pot nadaljujejo v Kaliningradko območje. Mogoče velja več dni. Priznam nisem preverjal. Vkrcanje traja in traja, vožnja je pa kratka. Mimogrede sva bila na drugi strani. In potem vozim in gledam naokoli, kje bom videl sipine, ki jih vsepovsod opisujejo. Okrog nas pa samo gozd. Nepregledne vrste gorskega borovca, ki je baje uvožen iz Danske v preteklih stoletjih.

Ustaviva se za trenutek in se sprehodiva do vrha vzpetine, v upanju da bova zagledala morje. Hodiva dejansko po sipini, po pesku, ki ga je prerasel borovec. V daljavi zagledava Kusrko laguno. Predaleč je, zato se vrneva do avtomobila in nadaljujeva pot. Večina stranskih poti (proti obali) je zaprtih z rampo. Ker je ob cesti relativno globok jarek, je skoraj nemogoče ustaviti kje drugje kot tam kjer je določeno.

Takoj za vasjo (mestom) Judokrante naletiva na parkirišče ob veliki leseni platformi, ki očitno služi opazovanju ptic. Na okoliških drevesih so številna gnezda in med njimi letajo črne ptice. Sam nisem strokovnjak za ptice zato ne vem za katero vrsto gre. Breda (moja soproga) je mnenja, da so kormorani. 

Tik pred Nido najdeva stransko pot, ki vodi do plaže. Peščena plaža na obali Baltiškega morja in seveda nekaj sipin. Moja pričakovanja so bila, da bom videl nekaj podobnega sipinam Sahare s tem, da bo na eni strani Baltik, na drugi pa Laguna. Žal sem nekaj stoletji prepozen. Sipine, ki so včasih znale pokopati cele vasi so obstajale in so nastale, v 18 stoletju zardi krčenja gozdov za gradnjo ladji in pridobivanje pašnikov. Po nekaj katastrofah je Pruska vlada začela z pogozdovanjem.

Nida kjer se na koncu ustaviva je ribiška vas, ki je postala letovišče z številnimi lesenimi hišicami in prijetnim vzdušjem. Na koncu vasi se pogled odpre na ogoljene sipine, ki jih promovirajo v vseh turističnih vodičih. Vendar sam iz Nide odhajam nekako neprepričan.

 V Plalngi se ustaviva v muzeju jantarja. Litvanci popravljajo ceste vse povprek in pogosto je Garminova ideja dostopa, do neke točke zaprta. Po številnih preračunavanjih smo se ustavili ob ograji, za katero sem uganil, da pripada parku, ki obkroža dvorec v katerem se nahaja muzej. Jantarjeve zgodbe ne bom ponavljal. Priznati je treba, da so izdelovalci nakita in drugih predmetov zelo nadarjeni in imajo bujno domišljijo, tudi ko gre za cene.

Potovanje po Baltskih deželah 4

Iz Vilniusa sva se napotila v Trakai, Kaunas in na koncu Klaipedo. V primerjavi s prejšnjimi dnevi, naju je čakala kratka vožnja, okoli 310 km po najboljši Litvanijski cesti. Vreme je bilo nekoliko kislo, ker ga ne moremo naročiti se je pač z vremenom treba sprijazniti.

Prvi cilj Trakai je bil pol ure daleč. Našli smo ga brez težav. Verjetno sva bila prva turista tisti jutro. Ustavila sva se na parkirišču in ko sem poskušal dešifrirati Litvanijski parkirni avtomat mi je pristopil starejši možakar (biološka starost) in mi ponudil, časovno neomejeno parkiranje na njegovem dvorišču za 5 Litas (1,5 €). Možakar se mi je zdel pošten in sem pristal. Očitno je to bila dejavnost cele vasi, sem kasneje ugotovil. Zakaj pa ne? Dobro so se spomnili. Fotografijo sem posnel zato, da imam dokaz, da je avto v resnici bil tam. Človek nikoli ne ve.

Grad Trakai, ki ga vsi mi turisti hodimo ogledovat, ni nič drugega kot stavba pozidana v 20 stoletju na ruševinah srednjeveške utrdbe in v kateri se nahaja muzej. Stavbo so začeli zidati med dvema vojnama v času neodvisne Litvanije. Ali ja prav, da nam nekdo vsiljuje svoje videnje zgodovine ali ne, mora odločiti vsak posameznik sam. Če ne razmišljaš, kdaj je stavba pozidana, je videti grad zelo impozantno, tako kot Hollywoodske kulise.

Ko iz stranske ulice stopiš na glavni trg s ti odpre pogled na veličasten stol in si rečeš še ena cerkev. Vendar tokrat ne gre za cerkev. Stolp pripada mestni hiši .

Zgodovina dvorca je zanimiva. Graditi ga je začel Kestutis, oče Vytautusa Velikega, zato da je svojo rezidenco predvsem pa zakladnico preselil na otoček sredi jezera Galve, ki naj bi ga bilo lažje braniti. Vendar 1377 ga vseeno zasedejo Tevtonski vitezi. Grad je dokončal leta 1409  Vytautus Veliki. Grad je dokončan po bitki pri Grunwaldu, kjer so dokončno porazili Tevtonski red in je izgubil strateški pomen. V muzeju so številni predmeti najdeni med izkopavanjem in obnovo, priznam, da mi pa neka bolj podrobna zgodba vezana za te eksponate ni ostala v spominu.

Naslednja postaja na poti je bil Kaunas. Veliko moderno mesto vendar z dušo v malem starem mestnem jedru. Ustavila sva se na parkirišču ob ostankih gradu, ki je obnovljen enako kot  grad Trakai, vendar v manjšem obsegu. V njem se nahaja nekakšna galerija, ki jo nisva podrobneje raziskovala. Od gradu sva se po brežini grajskega okopa povzpela do stavbe podobne cerkvi (opečnata gotika), ki je v precej slabem stanju. Tudi znotraj ta cerkev (bila je cerkev) ni bila v dosti boljšem stanju.   Tu nama pristopi starejši frančiškan in nas prične spraševati od kod sva in kateri jezik govoriva. Na koncu sem pristal na to, da razumem nekaj ruščine in prične razlagati, počasi in zelo razumljivo.

Gre za cerkev sv. Bernarda, ki pripada Frančiškanskemu redu. Tega podatka na medmrežju nisem mogel preveriti. Vendar za zgodbo to ni pomembno. Cerkev je posvečena in v njej redno potekajo maše, kljub njenem stanju.  Med sovjetsko okupacijo so v cerkvi bivali ruski padalci in so jo uporabljali za svoje namene. V strop so zavrtali kljuke na katere so obešali padala, da so jih lahko sušili. S kora, kjer so včasih stale orgle, so  postavili nekakšno drčo, da so lahko vadili doskoke in tako naprej. Uničena stavba je Frančiškanom vrnjena po letu 1991. Obnova poteka s denarno pomočjo Evropske Unije.

Ko iz stranske ulice stopiš na glavni trg s ti odpre pogled na veličasten stol in si rečeš še ena cerkev. Vendar tokrat ne gre za cerkev. Stolp pripada mestni hiši .Na drugem koncu trga stoji avtobus tako, da sem sprva pomislil ti turisti pa morajo res vse povsod zlesti. Vendar avtobus ni bil namenjen turistom, temveč je bil del posrečene propagandne kampanje. Ne me vprašati kaj so propagirali.

Takoj ko sva prečkala trga sva se znašla pred veliko katedralo, katere notranjost je bila pa nekoliko drugačna od tiste prve, ki smo je videli. Zakaj je ušla sovjetskem cerkvenem tretmanu ne vem, verjetno ker je imela status katedrale.

Od katedrale po ulici rezervirani za pešce, zanimive manjše stavbe. Zelo podobno vojvodinskim ali panonskim mestom. Nekje na polovici te dolge ulice je tudi park pred stavbo, v kateri je bil sedež vlade v med vojnem obdobju i kjer so v parku kipi treh medvojnih predsednikov. Kmalu nas je ujel tudi dež, kar sva porabila za izgovor, da sva se zavlekla v bližnjo restavracijo in se predala prepovedanim užitkom (kršenje dietnih pravil, da ne bi mislili kaj drugega).

Kaunas sva zapustila v dežju, ki sva mu relativno hitro ušla. Do Klaipede je prenehalo deževati, vendar je kljub temu nebo bilo sivo, pihal je pa ledeno mrzli veter. Hotel v katerega sva prispela, je poskušal (skupaj z lastnico) delati vtis uglajenega in prefinjenega bivališča. Žal sva kaj kmalu ugotovila, da je to tako kot pri petdesetletnikih, na zunaj še nekaj, od blizu pa...Skratka gostov je bilo malo, zato tudi ogrevanje bolj slabo in nas je zeblo. Poleg vsega pa obljubljeni WiFi ni delal. Ko sem lastnico vprašal mi je ponujala USB telefonski dostop (za pol ure). Vendar noč smo prespali, zjutraj nas je pa skozi okno pričakal naslednji pogled.