Potovanje po Baltskih deželah 7 Irbene radio teleskop

Pot po Latviji sva nadaljevala v smeri morja. Ceste so precej zdelane, vendar sva do Kuldige, kjer sva prespala, prispela brez zapletov. Kuldiga je malo simpatično mestece, v katerem živi nekaj več kot 12.000 prebivalcev. Ker sva prispela zgodaj, sva se podala na krajši potep. Iskala sva banko, zamenjati je bilo potrebno nekaj denarja. Latviski LATS-i so vredni več kot €, in tudi z drobižem lahko plačaš pivo na primer.

Te ortodoksne cerkve vodiči ne omenjajo. Meni je bila pa všeč.  Okoli nje imajo raztresene lesene skulpturice in otroška igrala, Na žalost znanje angleščine je omejeno in naša vprašanje niso, dobila odgovora. Latvijski jezik je dovolj kompliciran, da z nekaj frazami ni možno komunicirati. Se pa vedno prijazno nasmehnejo, ko se potrudiš in se jim zahvališ v njihovem jeziku.

Na koncu potepa sva si privoščila še pivo. Predvsem, ker sva želela videti kako lesena stavba zgleda znotraj. Vsak izgovor prav pride.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti pravemu cilju, ki nas je vlekel v ta del Latvije. Vendar pred tem še en Latvijski vtis. Štorklje. Vse tiste, ki so ušle iz našega Prekmurja so se naselile v Latviji. Ob cestah so celo namensko postavljeni stebrih na katerih štorklje gnezdijo.

Cilj je bil radioteleskop v zapuščenem mestu Irbene. Osmi največji radioteleskop na svetu danes uporabljajo v drugačne namene. V času hladne vojne je so tri teleskope, od katerih dva  še vedno imata svoje zbiralne antene, uporabljali za prisluškovanje in druge obveščevalne dejavnosti.

Za obisk sem se najavil prek elektronske pošte. Ker sva načrtovala prihod v soboto sem želel preveriti ali je obisk sploh možen. Takoj sem dobil prijazen odgovor tajnice VIRC-a, to je organizacija, ki sedaj skrbi za teleskope. Povedala mi je da je obisk možen in koliko stane voden ogled. Od Ventispilisa, ki je pristaniško mesto in letovišče sva se vozila kar nekaj časa. Vozila sva se po neverjetno ravnih cestah obdanih z gostim gozdom iglavcev, ki raste, zdi se, iz močvirnatih tal, Cesta je pokrita z svetlikajočim se asfaltom. Ne vem sicer zakaj se svetlika, vendar to sem opazil samo tu na severu.

Irbene je vas duhov. Na vhodu pozdravi zapuščena stražarska hišica in kar predstavljaš si kako bi te pred nekaj več kot 20 leti ustavili in pregledovali. Ob cesti so postrojeni škatlasti oficirski bloki, ki zrejo v nas s praznimi okenskimi odprtinami. Kot so mi kasneje razložili so kar Rusi niso odnesli pobrali Latvijci. 

Do samega teleskopa RT -32 me pripelje Garmin. Na Google ob veliki povečavi se da identificirati kje se nahaja radioteleskop in kakšne ima koordinate. Pripeljeva se do stavbe v podnožju teleskopa. Na parkirišču je parkirana alfa 156 (kasneje zvemo, da pripada direktorju). Vhod v stavbo je zaklenjen, vendar sem skozi okno v pisarni videl mlado žensko. Čez nekaj trenutkov se vrata odklenejo in neki mladenič naju pozdravi v angleščini. Mladenič je strojni inženir, ki vzdržuje teleskop in obenem tudi naš vodič.  

Mladi inženir je doma v Rigi in preživi skupaj z družino več tednov ob teleskopu. Stanujejo v stavbi drugega teleskopa, ki še ni usposobljen za delo. Sovjetska vojska je morala biti zelo presenečena z dogajanji v Baltskih republikah na koncu 80 let prejšnjega stoletja. Uspeli so odmontirati in odnesti samo eno zbiralno anteno. Teleskopa, ki sta ostala so poskusili onesposobiti tako, da so prerezali kable. 

Komandna soba zgleda tako kot je v sovjetskih časih. Sedaj teleskop uporabljajo za preiskovanje bližnjega vesolja in lociranje satelitov (tistih, ki ne delajo več). Pri tem še vedno krmilijo teleskop z originalno sovjetsko opremo. V načrtu je prenova, pri kateri bodo staro opremo zamenjali z sodobno. Zato je letos baje zadnja priložnost, da se teleskop vidi v originalni obliki.

Ker sva bila edina obiskovalca si je naš vodič vzel čas za nas in nama podrobno razložil celo zgodbo ter nama pokazal vsak še tako skrit kotiček. Splezali smo celo na zbirno anteno, kamor sicer ne vodijo obiskovalcev. Slike s tega dela ne smem pokazati. Obljubil sem, da jih ne bom pokazal na internetu, da ne bi naš mladi inženir imel težave.

Anteno teleskopa lahko obrnejo za 90 ° oz jo postavijo vertikalno. Včasih pač ni bila usmerjena v nebo, temveč proti radio oddajnikom sosedov. Sedaj je to koristno predvsem ko čistijo sneg s površine antene. Antena sama je narejena iz aluminijastih plošč, ki so relativno tenke in se po njih ne sme hoditi oz hoditi moraš po rebrih na katere so plošče pričvrščene.

Pod samo anteno smo stopili ven iz labirinta zobnikov. Od tam je kar lep razgled. V daljavi se vidi še RT 16 in RT 10, kije pa brez antene. Do obeh vodijo podzemni hodniki, v katerih tečejo kabli. Tudi te je možno videti, vendar sva se temu odpovedala. Čas je bil, da se odpraviva proti Rigi