Potovanje po Baltskih deželah 9 Talin

Pot od Rige do Talinna sva opravila nekako v 5 urah. 310 km po lepi pokrajini o zalivu Riga. Ceste v Estoniji postanejo nenadoma boljše in zelo hitro ugotovimo, da je tudi standard bistveno višji. V hotelu na robu starega mesta ob neki preurejeni industrijski stavbi iz prejšnjega stoletja izveva, da tudi Estonija uporablja evro. Ne bo potrebno ugibati koliko denarja naj zamenjava, da nama ne zmanjka in da ne ostane preveč. 

Na kosilo se napotiva v staro mesto. Talinn je še bolj poln turistov kot Riga. Prevladujejo po videzu sodeč dobro stoječi Rusi (ki bi lahko bili tudi prebivalci Talinna) in pa zelo pijani Finci. Estonci turizem jemljejo zelo resno in mesto je sebe podredilo dobrem počutju turistov.

V labirintu starega mesta nas pričakajo v srednjeveška oblačila napravljene Estonke. Domiselni suvenirji s pridihom zgodovine. Na glavnem trgu so številni lokali v katerih posedajo turisti in segrejejo na zobatem soncu.

Raziskovanje starega mesta sva načrtovala za naslednji dan, vendar se kljub temu nisva mogla upreti, da se ne bi že sedaj sprehodila po nekaterih uličicah in naredila "nekaj" posnetkov.

Jutranji potep pričneva pri vhodu, ki ga stražita dva stolpa. Ko stopite skuši vhod se takoj ob obzidju raztezajo stojnice, ki ponujajo " domače" izdelke. Ne glede na to ali so izdelki narejeni doma ali tovarniško so narejeni dobro in kvalitetno. Tople volnene kape, rokavice in jope. Estonci namreč vedo kaj je mraz. 

Povzpneva se tudi na obzidje s katerega se vidijo strehe in tu in tam domiselna rešitev za domači kotiček za uživanje. Odkrili smo nekaj zanimivih kotičkov za uživanje. Enega od teh si je prilastila mama galeb in pridno bdela nad svojim podmladkom.

Skozi ozke uličice se prebijeva do cerkve sv. Olafa. Cerkev je zgrajena v 12. stoletju in je posvečena Norveškemu kralju Olafu II. Okrog leta 1500 so stolp povečali na zavidljivih 159 metrov. Verjetno zato, da se ga je videlo daleč z morja. Med leti 1549 in 1625 je ta stolp bil največja stavba na svetu. Vsaj tako pravijo v Talinnu. V stolp je večkrat udarila strela (osem krat) in pri tem je tudi cerkev trikrat zgorela. Sedanj stolp je visok 123,7 m. Od leta 1944 do leta 1991 ga je uporabljala sovjetska KGB kot oddajnik in kot opazovalnico. Za 3 € se tudi danes lahko povzpnete na opazovalno platformo.

Notranjost cerkve ne ponuja veliko razen gotskih obokov, ki me vedno znova prevzamejo. Kar se mi je zdelo zanimivo je, da se v cerkvi nahajajo številni zvočniki in celo televizijski zasloni. Baptistične cerkve so očitno zelo moderne v širjenju božje besede.

V bližini mestnega trga se nahaja od zunaj nevpadljiva cerkev Svetega Duha. V njej naju pričaka pravi orgelski koncert. Ne vem kdo je igral in zakaj, vendar je Bach na starih orglah zvenel božansko.

Zanimivo, da prav veliko informacij o tej cerkvi na medmrežju ni. Zvedel sem, da naj bi bila najstarejša iz 13.stoletja. Se pa v njej nahaj lep oltarni triptih katerega avtor je Brent Notke (1435-1509), najbolj znan Nemški slikar in kipar v Severni Evropi. 

Ustaviva se še v lekarni, za katero trdijo, da je med najstarejšimi v Evropi. Prvič jo omenjajo leta 1422. Žal Talinski turistični delavci niso računali z nami, ki smo se potepali tudi po Balkanu in vemo, da lekarna "Male Braće" v Dubrovniku deluje od leta 1317. Kljub temu je pogled skozi zaprta vrata bil zanimiv, še posebej ker še danes prodajajo zdravilo za "počeno" srce, narejeno na osnovi marcipana in vsebuje 72% mandljev in 28% skrivne sestavine. 

Na vzpetini nad Talinnom je utrdba Tompea. Tam se nahajajo številne pomembne stavbe, parlament in predsedniška rezidenca. Na osrednjem mestu kraljuje pravoslavna cerkev Aleksandra Nevskega. Cerkev je zgrajena v obdobju rusifikacije med 1894 in 1900 na mestu kjer naj bi bil pokopan Estonski narodni junak Kalevipoeg. Leta 1924 je bila cerkev na seznamu za rušenje. K sreči zato ni bio nikoli denarja. Sedanja oblast je prepoznala kulturno zgodovinsko vrednost in tudi ekonomsko ter cerkev obnovila. Cerkeve ostaja simbol rusifikacije, vendar neuspele rusifikacije.

Iz starega mesta sta naju pospremila dva prijatelja. Eden je sicer dremal, drugi je pa živahno raztegoval harmoniko. Ne spomnim se več kaj je igral. Ulični glasbeniki od vse posod so ravno tako značilnost Talinna, kot cerkve in stare stavbe. Čeprav ima človek včasih slabo vest, ko se z dragim fotoaparatom v rokah hodi mimo njih, se zdi vsaj tu,  zanimiv način ustvarjanja turističnega zaslužka.