Potovanje po Baltskih deželah 5 Kurska kosa

Sončen dan se je obetal. Odpravila sva se v smeri Kurske kose (Curonian spit), če je to pravilen slovenski prevod. Gre za 98 km dolgo sipino, polovica katere je v Litvaniji druga polovica pa v Rusiji. Njen vrhu se konča  točno pred Klaipedo. Trajektni terminal je takoj za ovinkom. Na koso pač drugače ni možno drugače ket s trajektom. Kupiti je potrebno povratno vozovnico. Ne vem sicer kaj z njo naredijo Rusi, ki verjetno pot nadaljujejo v Kaliningradko območje. Mogoče velja več dni. Priznam nisem preverjal. Vkrcanje traja in traja, vožnja je pa kratka. Mimogrede sva bila na drugi strani. In potem vozim in gledam naokoli, kje bom videl sipine, ki jih vsepovsod opisujejo. Okrog nas pa samo gozd. Nepregledne vrste gorskega borovca, ki je baje uvožen iz Danske v preteklih stoletjih.

Ustaviva se za trenutek in se sprehodiva do vrha vzpetine, v upanju da bova zagledala morje. Hodiva dejansko po sipini, po pesku, ki ga je prerasel borovec. V daljavi zagledava Kusrko laguno. Predaleč je, zato se vrneva do avtomobila in nadaljujeva pot. Večina stranskih poti (proti obali) je zaprtih z rampo. Ker je ob cesti relativno globok jarek, je skoraj nemogoče ustaviti kje drugje kot tam kjer je določeno.

Takoj za vasjo (mestom) Judokrante naletiva na parkirišče ob veliki leseni platformi, ki očitno služi opazovanju ptic. Na okoliških drevesih so številna gnezda in med njimi letajo črne ptice. Sam nisem strokovnjak za ptice zato ne vem za katero vrsto gre. Breda (moja soproga) je mnenja, da so kormorani. 

Tik pred Nido najdeva stransko pot, ki vodi do plaže. Peščena plaža na obali Baltiškega morja in seveda nekaj sipin. Moja pričakovanja so bila, da bom videl nekaj podobnega sipinam Sahare s tem, da bo na eni strani Baltik, na drugi pa Laguna. Žal sem nekaj stoletji prepozen. Sipine, ki so včasih znale pokopati cele vasi so obstajale in so nastale, v 18 stoletju zardi krčenja gozdov za gradnjo ladji in pridobivanje pašnikov. Po nekaj katastrofah je Pruska vlada začela z pogozdovanjem.

Nida kjer se na koncu ustaviva je ribiška vas, ki je postala letovišče z številnimi lesenimi hišicami in prijetnim vzdušjem. Na koncu vasi se pogled odpre na ogoljene sipine, ki jih promovirajo v vseh turističnih vodičih. Vendar sam iz Nide odhajam nekako neprepričan.

 V Plalngi se ustaviva v muzeju jantarja. Litvanci popravljajo ceste vse povprek in pogosto je Garminova ideja dostopa, do neke točke zaprta. Po številnih preračunavanjih smo se ustavili ob ograji, za katero sem uganil, da pripada parku, ki obkroža dvorec v katerem se nahaja muzej. Jantarjeve zgodbe ne bom ponavljal. Priznati je treba, da so izdelovalci nakita in drugih predmetov zelo nadarjeni in imajo bujno domišljijo, tudi ko gre za cene.