Postanek v Šiauliai sem planiral predvsem zaradi ogleda
"Hriba križev" ali v originalu Kryžių kalnas. Šiauliai je relativno veliko mesto,
ki se je na začetku svoje poti zanšlo med Livoniskim redom in Tevtonskim redom
in se je začelo razvijati šele po bitki pri Greenwaldu. Med prvo svetovno vojno je 60%
stavb pogorelo. Prav veliko starega torej ni ostalo. Poleg tega je hotel Tomas,
ki je izpolnjeval vse kriterije (nizka cena, wifi in parkirišče), oddaljen od
centra Šiauliai-a vsaj
3 km in sva zato obisk Šiauliai omejila na kratkotrajni postanek ob
katedrali.
Kryžių kalnas je Litvanska posebnost. Simbol nacionalnega upora in
verske gorečnosti. Križe so na tem mestu pričeli postavljati po proti ruskih
vstajah leta 1831 in 1863. Nekje sem zasledil da jih je bilo leta 1900
130. Sovjetskim oblastem so bili ti križi velik trn v peti, saj so Litvanci na
ta način nenasilno izražali svojo nacionalno identiteto in pripadnost ter se
upirali rusifikaciji. Slovenska zgodovina se včasih zdi zapletena, vendar mi
smo imeli enega okupatorja in ene kolaboracioniste, tu v Litvaniji so imeli
partizane, ki so se borili proti Rusom, na to še proti Nemcem in na koncu
ponovno proti Rusom. Tisti, ki so sodelovali z Nemci so se kasneje prelevili v
proti rusko usmerjene partizane, Partizansko gibanje za časa nemške okupacije
je bilo vodeno vsaj iz dveh centrov. Skratka cela zmešnjava. Sovjeti so odpor s
trdo roko zatrli v letu 1953 in Litvancem so ostali samo križi. In te so pridno
prinašali na ta hrib 12 km izven Šiauliaia, tako da so Sovjeti leta 1961 morali uničiti 5000
križev in nato še leta 1975 1200 križev. Kljub temu se jih je do leta 1990
nabralo za 50.000. Po oceni iz leta 2006 naj bi jih bilo sedaj 100.000.
Nekateri križi so
prava umetniška dela, drugi so spet majhni in enostavni. Poskušal sem ugotoviti
kateri križi bi lahko blli starejši še iz tistih časov, ko je postavljanje križa
na tem hribu nosilo resne posledice, pa mi to ni uspelo. Mogoče kakšen še
stoji, vendar ga je v tisti množici težko najti in prepoznati. Poleg tega
se zdi, da izpostavljenost naravnim elementom tudi opravi svoje.
Počasi zapuščava
Litvanijo. Od križov do meje ni daleč. Latvija preseneti z slabimi cestami in
revščino ob cesti. Razpadajoče zgradbe, prazne tovarne.Na koncu razpadlega
asfalta grad Rundale. Najprej je, pri tej zelo ponujani turistični
atrakciji, potrebno odkriti dostop in parkirišče. Ko nama to uspe se odpraviva
po prašni poti proti domnevnem vhodu. Dvorec Rundala je najpomembnejši baročni
in rokoko spomenik v Latviji.
Zgodba je
pravzaprav zanimiva. Postavil ga je Ernst Johann Biron, vojvoda
Courlandski. Ta je bil sposoben možakar in je z spletkami in vezami prišel do
tega, da ga je ruska imperatorka Anna Ioannovna postavila na mesto
vojvode. Originalni vojvode so ostali brez dedičev namreč in je vojvodina
postala zanimiva za številne nemške, ruske in lokalne plemiče. Dvorec je bil
poletna residenca. Načrtoval ga je italianski arhitekt Rastrelli. Štukature in
poslikave so ravno tako izdelovali Italiani iz St. Petersburga. Po pripojitvi
vojvodine Rusiji je dvorec pripadal različnim plemiškim družinam. V medvojnem
času, je postal last Latvijske države. Sovjeti so v njem nekaj časa imeli celo
semenarno. Od leta 1975 je muzej.
Po Evropi je veliko podobnih dvorcev in palač, nekateri so
bistveno bolj ohranjeni in urejeni in ko jih nekaj vidiš postaneš izbirčen.
Kljub temu je Rundale dvorec lepo predstavljen. Muzealci so se potrudili. Tisto
kar je bilo tekom zgodovine izgubljeno so nadomestili s kopijami narejenim v
ustreznem stilu.
No comments:
Post a Comment