Potovanje po Baltskih deželah 4

Iz Vilniusa sva se napotila v Trakai, Kaunas in na koncu Klaipedo. V primerjavi s prejšnjimi dnevi, naju je čakala kratka vožnja, okoli 310 km po najboljši Litvanijski cesti. Vreme je bilo nekoliko kislo, ker ga ne moremo naročiti se je pač z vremenom treba sprijazniti.

Prvi cilj Trakai je bil pol ure daleč. Našli smo ga brez težav. Verjetno sva bila prva turista tisti jutro. Ustavila sva se na parkirišču in ko sem poskušal dešifrirati Litvanijski parkirni avtomat mi je pristopil starejši možakar (biološka starost) in mi ponudil, časovno neomejeno parkiranje na njegovem dvorišču za 5 Litas (1,5 €). Možakar se mi je zdel pošten in sem pristal. Očitno je to bila dejavnost cele vasi, sem kasneje ugotovil. Zakaj pa ne? Dobro so se spomnili. Fotografijo sem posnel zato, da imam dokaz, da je avto v resnici bil tam. Človek nikoli ne ve.

Grad Trakai, ki ga vsi mi turisti hodimo ogledovat, ni nič drugega kot stavba pozidana v 20 stoletju na ruševinah srednjeveške utrdbe in v kateri se nahaja muzej. Stavbo so začeli zidati med dvema vojnama v času neodvisne Litvanije. Ali ja prav, da nam nekdo vsiljuje svoje videnje zgodovine ali ne, mora odločiti vsak posameznik sam. Če ne razmišljaš, kdaj je stavba pozidana, je videti grad zelo impozantno, tako kot Hollywoodske kulise.

Ko iz stranske ulice stopiš na glavni trg s ti odpre pogled na veličasten stol in si rečeš še ena cerkev. Vendar tokrat ne gre za cerkev. Stolp pripada mestni hiši .

Zgodovina dvorca je zanimiva. Graditi ga je začel Kestutis, oče Vytautusa Velikega, zato da je svojo rezidenco predvsem pa zakladnico preselil na otoček sredi jezera Galve, ki naj bi ga bilo lažje braniti. Vendar 1377 ga vseeno zasedejo Tevtonski vitezi. Grad je dokončal leta 1409  Vytautus Veliki. Grad je dokončan po bitki pri Grunwaldu, kjer so dokončno porazili Tevtonski red in je izgubil strateški pomen. V muzeju so številni predmeti najdeni med izkopavanjem in obnovo, priznam, da mi pa neka bolj podrobna zgodba vezana za te eksponate ni ostala v spominu.

Naslednja postaja na poti je bil Kaunas. Veliko moderno mesto vendar z dušo v malem starem mestnem jedru. Ustavila sva se na parkirišču ob ostankih gradu, ki je obnovljen enako kot  grad Trakai, vendar v manjšem obsegu. V njem se nahaja nekakšna galerija, ki jo nisva podrobneje raziskovala. Od gradu sva se po brežini grajskega okopa povzpela do stavbe podobne cerkvi (opečnata gotika), ki je v precej slabem stanju. Tudi znotraj ta cerkev (bila je cerkev) ni bila v dosti boljšem stanju.   Tu nama pristopi starejši frančiškan in nas prične spraševati od kod sva in kateri jezik govoriva. Na koncu sem pristal na to, da razumem nekaj ruščine in prične razlagati, počasi in zelo razumljivo.

Gre za cerkev sv. Bernarda, ki pripada Frančiškanskemu redu. Tega podatka na medmrežju nisem mogel preveriti. Vendar za zgodbo to ni pomembno. Cerkev je posvečena in v njej redno potekajo maše, kljub njenem stanju.  Med sovjetsko okupacijo so v cerkvi bivali ruski padalci in so jo uporabljali za svoje namene. V strop so zavrtali kljuke na katere so obešali padala, da so jih lahko sušili. S kora, kjer so včasih stale orgle, so  postavili nekakšno drčo, da so lahko vadili doskoke in tako naprej. Uničena stavba je Frančiškanom vrnjena po letu 1991. Obnova poteka s denarno pomočjo Evropske Unije.

Ko iz stranske ulice stopiš na glavni trg s ti odpre pogled na veličasten stol in si rečeš še ena cerkev. Vendar tokrat ne gre za cerkev. Stolp pripada mestni hiši .Na drugem koncu trga stoji avtobus tako, da sem sprva pomislil ti turisti pa morajo res vse povsod zlesti. Vendar avtobus ni bil namenjen turistom, temveč je bil del posrečene propagandne kampanje. Ne me vprašati kaj so propagirali.

Takoj ko sva prečkala trga sva se znašla pred veliko katedralo, katere notranjost je bila pa nekoliko drugačna od tiste prve, ki smo je videli. Zakaj je ušla sovjetskem cerkvenem tretmanu ne vem, verjetno ker je imela status katedrale.

Od katedrale po ulici rezervirani za pešce, zanimive manjše stavbe. Zelo podobno vojvodinskim ali panonskim mestom. Nekje na polovici te dolge ulice je tudi park pred stavbo, v kateri je bil sedež vlade v med vojnem obdobju i kjer so v parku kipi treh medvojnih predsednikov. Kmalu nas je ujel tudi dež, kar sva porabila za izgovor, da sva se zavlekla v bližnjo restavracijo in se predala prepovedanim užitkom (kršenje dietnih pravil, da ne bi mislili kaj drugega).

Kaunas sva zapustila v dežju, ki sva mu relativno hitro ušla. Do Klaipede je prenehalo deževati, vendar je kljub temu nebo bilo sivo, pihal je pa ledeno mrzli veter. Hotel v katerega sva prispela, je poskušal (skupaj z lastnico) delati vtis uglajenega in prefinjenega bivališča. Žal sva kaj kmalu ugotovila, da je to tako kot pri petdesetletnikih, na zunaj še nekaj, od blizu pa...Skratka gostov je bilo malo, zato tudi ogrevanje bolj slabo in nas je zeblo. Poleg vsega pa obljubljeni WiFi ni delal. Ko sem lastnico vprašal mi je ponujala USB telefonski dostop (za pol ure). Vendar noč smo prespali, zjutraj nas je pa skozi okno pričakal naslednji pogled.