Potovanje po Baltskih deželah 3 Vilnius

Litva preseneti s čisto in urejeno pokrajino z zelo dobrimi cestami, pa čeprav malo avtocest. Garmin ima vpisane koordinate hotela in na začetku vse teče kot po maslu. Vendar opaziva, da smerokazi za Vilnius kažejo v drugo smer od tiste v katero peljeva midva. Pa si misliva: zopet bližnjice. Voziva se in voziva po nekem gričevju, le redko poseljenem, ki le malo spominja na veliko mesto. Pade noč in mi se še vedno vozimo, po sedaj že opustelih cestah. Končno prispemo na cilj, na makadamski cesti, nad nami je nekakšna koča v kateri sveti nekakšna brlivka. Scena iz srhljivke. Ob preklinjanju obrnem avto in poskusim z drugim navodilom pripraviti Garmina da me odpelje do Vilniusa. Še naprej se brez uspešno  vrtimo po nekih stranskih cestah in končno me moja draga prisili, da požrem svoj tehnološki ponos in da ustaviva nekega prijaznega Litvanca, ki nas usmeri proti Vilniusu. V Vilniusu ugotoviva, da Garmin nima ustrezne mape in da vidimo samo nekaj glavnih cest. Kako za vraga bomo našli hotel? Že čisto obupana ustaviva na bencinski črpalki in kupiva papirnati načrt, ki pa ne pomaga veliko, ker ne veva kje sva. Ustaviva pred nekim hotelom, v upanju, da dobiva sobo in informacije. Komuniciranje prepustim svoji soprogi, saj sem zaradi izdaje Garmina popolnoma ob živce. K sreči se je moji dragi soprogi porodila genialna ideja in je iz hotela poklicala taksi ter se dogovorila z voznikom, da naju bo vodil do našega hotela. In tako se za našim taksijem pripeljeva do hotela Panorama. Taksistu plačava dvojno, tako sva bila zadovoljna, da nama ni treba spati v avtomobilu.

Hotel Panorama ima nepričakovano lastnost, ki sva jo odkrila ko sva stopila v sobo. Ker hotel stoji na vzpetini, se iz sobe odpira čudovit pogled na celotni Vilnius.

Sprehod po Vilniusu začneva naslednje jutro. Mrzlo je. Glede na to, da je Talin še bolj na severu me sneg ne bo presenetil. Vilnius je lepo mesto. Sovjetske brazgotine se počasi celijo. Nekatere stavbe se že obnavljajo, vendar je dela še veliko. Vilnius je nekoliko večji od Ljubljana in ima pol milijona prebivalcev. Najin interes je bil seveda usmerjen v stari del mesta, ki ima kar nekaj znamenitosti. Podrobni opis najinega potepanja bi bil preobsežen zato se bom omejil na nekatere utrinke.

Glavni trg je v tistem mrzlem jutru še sameval. Stavbe so v tem delu lepo urejene, vendar so se kljub temu zdele zdelane v jutranji sivini. Skrbelo me je, da se ne vračava v zimo s tem ko rineva čedalje bolj na sever. Slike v turističnih vodičih po navadi opevajo veličastno arhitekturo in vedno sem malo razočaran, ko si stvar ogledam od blizu, Od obzidja Vilniusa so sedaj ostala vrata, ki so kot prehodi ujeta med posamezne stavbe.

Za fasado so stvari videti nekoliko bolj pristno, vendar pa to ni posebnost Vilniusa, to sem videl že marsikje. Na dvorišču se skriva še ena cerkev, ne vem točno katere denominacije, verjetno katoliška, ki pa še čaka na "make over".

Ne vem točno kdaj, vendar se je od nekod pritihotapilo sonce in Vilnius je zažarel s popolnoma novimi barvami in je postal prijazno in nekako majhno mestece. Opazil sem, da se mestna središča skrčijo, če nekaj časa hodiš okoli.

Ortodoksna cerkev sv. Nikolaja ni in ni šla v objektiv. Pogost problem v mestih, še posebej z omejenim širokokotnim objektivom. Zanimivo je, da notranjosti ortodoksnih cerkev načeloma ne smeš fotografirati, čeprav ni čisto jasno zakaj. Ikonostasi bi bili zelo zanimivi fotografski objekti. Lahko bi sicer goljufal, vendar se mi to zdi nespoštljivo in tega pač ne počnem.

Cerkev svete Ane nama je bila najbolj všeč. Poznogotska opečnata stavba je zgrajena konec petnajstega stoletja, na mestu prejšnje, ki je zgorela in je bila  posvečena Ani, ženi velikega vojvode Vytautasa.  Očitno kamna v Litvi ni veliko na voljo, in se je »opečnata gotika« hitro prijela. Napoleon je baje rekel, da bi cerkev sv. Ane kar na roki odnesel v Pariz. Pred to stavbo in spomenikom v bližini se je začela tudi Litvanska spomlad, leta 1987.

Potep sva nadaljevala in se povzpela na hribček na katerem so ostanki utrdbe, ki je pozidana v stilu Arturja Evansa (za tiste, ki ste obiskali Knosos) in kjer se ponujajo različni panoramski posnetki.

Ko se spustiš s trdnjave se naenkrat odpre pred teboj belo prostranstvo trga, na katerem stoji Katedrala Vilniusa z svojim stolpom. Od zunaj bi težko uganil da gre za cerkev, kajti skozi številne obnove je v baročnem obdobju postala podobna Panteonu. Za katedralo že obnavljajo kraljevsko palačo, ki bo ta trg temeljito spremenila. To bo šele zanimivo!

V notranjosti baročno razkošje. Nekaterim se zdi barok kičast, prebogato okrašen, da bi ugajal današnjem očesu, ki ga arhitekti navajajo na ravne črte. Mogoče res, vendar za mene je to vrhunec obrtniške in umetniške spretnosti, ki jo tudi z sodobnimi računalniško podprtimi stroji težko posnemamo. Obrtniško znanje se je skozi zgodovino verjetno zgubilo.

O Vilniusu za enkrat toliko. Mogočo bom kdaj drugič še kaj dodal.