Alhambra

The road to the Alhambra is a long one. First I had to book tickets on line, getting time allocation for Nasrid palace visit, guessing what would be the best time. At the time I didn't   realize that there are multiple vendors, with incompatible ticket printing procedures. Fortunately a kind officer in tourist information office on Plaza del Carmen directed us to the right place, a bookstore with the ticket printing machine near the Plaza del Isabel La Catolica.  Finally with the precious tickets in our hand we went on to identify the best approach to the fortress. Taking the Cuesta de Gomérez, at the Puerta de las Granadas (I love this Spanish names) we choose a middle lest steep road which offered us a healthy walk through The Alhambra woods (Bosque  de Gomérez). 

 Pot do Alhambre je dolga in naporna. Najprej sem moral, še doma, preko interneta rezervirati oz kupiti vstopnice in pri tem izbrati (uganiti) najprimernejši čas obiska palače Nasrid. Takrat še nisem vedel, da je spletnih prodajalcev več in da vstopnice lahko natisneš točno na določenem avtomatu in ne na avtomatu drugega ponudnika. K sreči nas je prijazna uslužbenka v turističnem uradu na Plaza del Carmen usmerila do prave knjigarne blizu Plaza del Isabel La Catolica, kjer je stal vstrezen avtomat. Z dragocenimi kartami v roki se odpraviva iskati pravi pristop za naskok na trdnjavo. Odpravila sva se po ulici Cuesta de Gomérez, kjer sva na vhodu Puerta de las Granadas (všeč so mi Španska imena) izbrala srednjo manj strmo pot ki nam je pa ponudila prav zdrav sprehod po gozdu Alhambre (Bosque  de Gomérez). 

The Puerta de Bibrambla (Bab al-Ramla) formed  a part of the wall of Granada until 1873 when it was demolished. Parts were stored in the Archaeological Museum of Granada until 1933. Leopold Torres Balbás architectural curator decided then to reconstruct the Gates using stored remains. This architectural installation in style of "poetry of ruins" is of course well placed but very misleading to the uninformed (me for instance).
The Puerta de Bibrambla (Bab al-Ramla) so bila nekoč del zidu, ki je obdajal Granado. Leta 1873 so jih porušili, dele so pa shranili v arhitekturnem muzeju. Leta 1933 se je Leopold Torres Balbás arhitekturni kurator Granade odločil, da bo iz ostankov vrata rekonstruiral. Ta tako imenovana arhitekturna inštalacija v stilu "poezije ruševin" je sicer zanimivo postavljena vendar zelo zavajajoča za nepoučenega (zame naprimer). 
Palacio de Carlos V  is an interesting foreign body in the tissue of Islamic Alhambra, but I suppose it was meant to be. Fortunatly Charles V liked Nasrid palace, so now we can also enjoy its beauty, when our time comes. Until then the pair of us were looking around, what Pedro Manchuca intended to be an grand entrance to Nasrid palace. Looking on the huge circular courtyard I wonderd what would it be like to live in a palace like this. I am not sure I would like it.
Palača Karla V (Palacio de Carlos V) je zanimiv tujek v tkivu Islamske Alhambre, verjetno je to tudi bil namen. Na srečo je Karlu V Nasrid palača bila všeč in zato imamo tudi mi priložnost uživati v njeni lepoti, seveda ko pride naš čas. Do takrat si midva ogledujeva, kar je Pedro Manchuco namenil kot vhod v Nasrid palačo. Sprašujem se ko gledam na ogromno okroglo ploščad, kako bi bilo živeti v palači kot je ta. Nekako sem prepričan, da mi ne bi bilo všeč.

As we still have some time (until Nasrid) we have decided to visit Alcazaba. This triangular fortress was housing troupes, who were defending sultan palace. What is left are towers and walls. Buildings of military district are gone, all you can see are foundation. I am quite sure that the experts can tell from the foundations shape what was the function, but to me, it looks like very small buildings with very small rooms.

Ker imava še nekaj časa (do Nasrida) se odločiva, da obiščeva Alcazbo. V tej trikotni trdnjavi naj bi živeli vojaki, ki so branili sultanovo palačo. Kar je ostalo so stražni stolpi in zidovje. Od zgradb v notranjosti so ostali samo temelji. Mogoče po obliki temeljev strokovnjaki lahko ugotovijo funkcijo zgradbe, vendar so meni videti zelo majhne zgradbe z zelo majhnimi prostori.

Alcazba original Islamic towers are square shaped, new Christan parts of the fort are circular in shape. This should withstand artillery hits better. Climbing to Torre de la Vela is the highest oneo of the towers was pleasant because of the wind and because  magnificent view of Granada.

Original islamski stolpi so štirioglati novejši krščanski pa okrogli. To zaradi tega ker naj bi lažje prenesli topniške zadetke. Vzpon na  Torre de la Vela najvišjega med stolpi je bil prijeten zaradi vetra in zaradi čudovitega pogleda na Granado.

On the way to exit one pass through Jardin de los Adarves. My first tought about this was that Moorish soldiers new how to relax. Only later I have found out, that garden was planted at the beginning of the 17 century, long after the Moors were expelled, on an artillery platform.

Na poti proti izhodu moraš skozi Jardin de los Adarves. Najprej sem pomislil, da so Mavrski vojaki znali relaksirati. Šele kasneje sem izvedel, da so vrtovi posajeni na začetku 17 stoletja, po izgonu Mavrov iz Španije, na topniški platformi.

We did try to visit parts of the Partal palace, but as afraid as we were to lose our time slot we decided to queue with the rest of the visitors. At the end we didn’t need to wait very long, also it was annoying when there was a problem with the tickets scanner, because every minute was our minute. But we have to admit, half an hour turned out to be whole hour and  nobody was chasing us out.

Potem sva poskusila obiskati vsaj del palače Partal, vendar v strahu, da ne bi zamudila dodeljen nam čas sva se odločila, da se skupaj z drugimi sotrpini postaviva v vrsto. Na koncu nama ni bilo potrebno dolgo čakati, čeprav nama je šlo na žvce, ko čitalec za vstopnice ponagajal, zato ker sedaj so tekle naše minute. Vendar moramo priznati, da je na koncu pol ure preraslo v celo uro in nihče nas ni podil.

With our tickets checked, we got straight to the Sala de Mexuar. The Mexuar is the oldest part of the Nasrid palace. It served as reception for important visitors and even as throne room.  

S preverjenimi vstopnicami, se odpravimo skozi vhod naravnost v Sala de Mexuar. Mexaur je nastarejši del Nasridske palače in služil kot sprejemnica za visoke obiske nekaj časa pa tudi kot prestolna dvorana.

There are two other parts - courtyards which belong to Mexaur, but those were closed off. I do not see any particular reason for this. It seems kind of wasteful to allow access only to few. So I give you imprisoned palace.
Obstajata še dva dela Mexaurja, dvorišča zaprta za obiskovalce.  Ne vidim pravega razloga za to. Zdi se mi razsipno, dovoljevati dostop samo izbrancem. Zato si poglejte palačo v zaporu.

Oratory was actually small mosk, place of worship and it become part of the Mexaur in 19 century when they demolished connecting  wall  and adjusted floor level. I couldn't find out why, probably it looks better for the tourists.I admit it has certain 1001 night quality.

Oratorji je prevzaprav majhna mošeja, sultanov kotiček za molitev in ne govorniški oder. Del Mexauraj je postal šele v 19 stoletju ko so podrli vmesni zid in poglobili tla. Nisem  mogel ugotoviti zakaj, predpostavljem, da zaradi turistov. Priznam, da zgleda kot nekaj iz 1001 noči.

To me details are most impressive but there is so many of them it  is difficult to choose. The one below is from Cuarto Dorado. This is the last part of Mexaur where they say sultan was receiving his subjects.

Zame so najbolj impresivno detajli, vendar jih je preveč, da bi lahko izbiral. Spodnji je iz Cuarto Dorado, zadnjega dela Mexaurja, kjer naj bi sultan sprejemal podložnike.

Palacio de Comares is made up of three large spaces arranged around the court with the central pool. Carlo V palace intruded on the right side (if you are coming from Mexaur). At the end of Patio de  los Arrayanes there seems to be connecting door to the Carlo V palace, which is closed off now. 

Palacio de Comares sestavljajo trije veliki prostori razporejeni okoli centralnega vrta. Plača Karla V se vsiljuje na desni in zgleda, da so na koncu Patio de  los Arrayanes tudi vrata, ki povezujeta obe stavbi. 

On the way to Salon de Trono one can see Mihrab private sultan oratory. I admit that I didn't know what it was when I took the picture. It just looked nice.

Na poti proti  Salón de Trono se nahaja mala niša Mihrab privatna sultanova molilnica. Priznam, da nisem vedel za kaj gre ko sem jo fotografiral. Zdela se mi je zanimiva.

After Salón de Trono with its magnificent ceiling you finally emerge to the  Palcio de los Leones.  This is the masterpiece worth visiting.

Iz  Salón de Trono z njegovim umetelno idelnaim stropom končno pridemo do  Palcio de los Leones. To pa je mojstrovina vredna ogleda.

  

Leaving the Nasrid palace we have stopped shortly at the Partal palace. Lured to the towers and a wall we proceeded toward the exit and Genaralife. Only later we have reaized that only one tower is accesible and that there isn't much to see. Maybe it was possible to return and go out trough The Partal palace entrance, but we have decided not to do that. It was rather long afternoon and even longer day. 

Po izhodu iz Nasridske palače se na kratko ustaviva v palači Partal. Želela sva si ogledati stolpe in obzidje in sva nadalevala v smeri Generalife. Prepozno sva ugotovila, da je dostopen samo en stolp in da tam ni prav veliko za videti. Lahko bi se mogoče vrnila skozi vhod palače Partal, vendar se za to nisva odločila, saj se je popoldne razvleklo in dan je bil že zelo dolg.

Palacio de Generalife was a summer palace built during the reign of  Muhammad III (1302–1309). What we couldn't really understand was why build the summer place on the next hill. Probably political and military reasons. It is hard when you have to think about survival all the time, despite of having everything.

Palacio de Generalife je bila poletna palača, ki so jo zgradili med vladavino Muhammad III (1302–1309). Kar nisva mogla prav dobro razumeti je zakaj gradidti vikendico na sosednjem griču. Vrjetno zaradi političnih in vojaških razlogov. Hudi je, če moraš vseskozi misliti samo na preživetje, pa čeprav imaš vse.

I am behind the schedule. It took me a lot of time to compile this post. I am posting this days after the visit to Alhambra. I will try to catch up, but I am not making any promises.

V velikem zaostanku sem. Veliko časa sem porabil, da sem pripravil to objavo. Objavljam jo dneve po obisku Alhambre. Poskusil  bom dohiteti dogodke, vendar ne morem ničesar obljubiti.

Granada, Cordoba, Seville

I have decided to write my posts in two languages. In English and in Slovenian. The reason was that I have noticed that I have number of visitors who probably do not speak Slovenian. And Slovenian do not comment.
We are on the road again. This time we are traveling in  Spain. Actually this is substitute journey. Originally the plan was journey to Tibet, but this was cancelled. The news about cancellation reached us too late. Incompetent Slovenian agency "ARS LONGA" was trying to sell us another package. But we did not fall for that. It would be quite impossible to change complete vacation schedule planed one year in advance.
So we decided to go to Spain instead. Granada, Cordoba and Seville. I have booked everything  through the net. Flying out of Venice to Barcelona and than to Malaga. Low  cost carrier. We o  even had to get used to paying for our meals on board. Voeling operated flight. I wonder if they will tray to put the seats in two levels, one on the top of the other. That way they would double the number of the sardines they can squeeze in that sardine can they call Airbus. Well we have survived.
My greatest worries was the car . I have tried to make reservation for Ford focus or something similar with the Spanish based company "Goldcar" with very affordable prices, offering the best deal. On the arrival there was a two hours worth of cue in front of the rental office. But after little less then two hours I had a key to my Focus. This people must be doing something right, no other company had cue like them.
Driving to Granada was uneventful, until we reached Granada inner city. And then the nightmare begun.  My Garmin was assuming that I am doing the same stupid mistake over and over again and was routing me on the same one way street over and over again. Because of the some building project which was going on traffic patterns were changed completely. And this was driving all of us crazy. Eventually I have managed with final disobedience to guess the right direction and we got to the hotel.
This was very long day and I will finish now.

Odločil sem, da bom pisal moje objave v dveh jezikih. Razlog za to je da veliko obiskovalcev  ne govori slovenščine. Slovenci pa ne komentirajo.
Zopet potujemo, tokrat po Španiji. Pravzaprav je to nadomestno potovanje. Originalno sva bila namenjena v Tibet. To potovanje je bilo odpovedano, obvestilo o tem sva dobila tik pred zdajci. Nesposobna Slovenska agencija "Ars Longa" nam je poskusila prodati drugo potovanje. Seveda na to nisva padla, saj je dopust planiran eno leto v naprej praktično nemogoče na novo planirati.
Odločili smo se za Španijo. Granada, Cordoba, Sevilla. Vse rezerviram prek neta. Poletimo iz Venecije preko Barcelone v Malago. Nizko cenovni prevoznik. Celo obroke na letalu se naučiva plačati. Sem se pa spraševal, zakaj sedeže ne naložijo enega na drugega, tako bi zagotovo podvojili število sardin, ki jih lahko stlačijo v to konzervo, ki ji pravijo Airbus. V glavnem smo preživeli.
Najbolj me je skrbelo ali bom dobil v redu avto. Rezerviral sem si Ford Focusa pri Španski firmi Goldcar, ki je cenovno bila najbolj ugodna. Ob prihodu pa zagledam za dve uri dolgo vrsto pred pisarno prav te izposojevalnice.. Vendar po dveh urah odidem s ključi Ford focusa in  si mislim, morajo nekaj delati dobro, da so edini s tako vrsto pred okencem.
Vožnja do Grande brez presenečenj v Granadi pa nočna mora. Garmin je predpostavljal, da delam vedno znova isto neumno napako in me vedno preračunal v isto enosmerno ulico. Zaradi gradnje je prometni režim popolnoma spremenjen. To nas je vse pripeljalo do roba živčnega zloma. Končno mi je uspelo z dokončno neubogljivostjo zadeti pravo smer in prispeli smo v hotel.
Dan je bil dolg in tu bom končal.

Potovanje po Baltskih deželah 11 Gremo domov

V Tartuju se je ogledovalni del poti. Sedaj je bilo potrebno prevoziti še tistih skoraj 2000 km do doma.    Že doma sem planiral dva postanka, vendar sva se po poti odločila drugače in prvi cilj je bil Panevezys, majhno mesto v Litvi. Na poti do tam sem imel tudi bližnje srečanje z Latviskimi policaji. Nekako se navadiš voziti hitro, ker vsi vozijo hitro. Tako sem na mestu kjer je bila omejitev 90 km/h vozil 120 km/h. In prav tam mi nasproti pripelje policijski avtomobil. Takoj sem vedel, da so me dobili. Policisti so naglo obrnili in se z sireno ter utripajočimi lučmi pognali za mano. Seveda sem takoj zapeljal ob rob ceste in ustavil. Policist je vzel moje dokumente in me vljudno povabil, da pogledam kako hitro sem vozil. In res so namerili 120 km/h. Potem pa je nastal problem. Kazen je bil 20 LVL (Latvijski Lati). Tega denarja sem se znebil na zadnji bencinski črpalki in še prav zadovoljen sem bil, da mi ni nič ostalo. Sedaj pa policista evrov, ki sem jih ponujal nista bila pripravljena vzeti. Moral bi na banko v naslednje mesto in tako naprej. Nato sem jim ponudil (za kazen, ki je znašala 28 €) 50 €, samo, da bi lahko nadaljeval pot. Na to sta nekako pristala vendar, ko sem jim žele denar podati so mi pokazali na predal na vratih avtomobila. Ko sem denar zataknil v omenjeni predal sem dobil nazaj dokumenta in z opozorilom, naj pazim kako vozim, sem lahko odšel naprej. Dečki so bili pametni, nič niso z roko vzeli in jih tako ni možno fotografirati, čeprav je to meni bila zadnja stvar na katero bi pomislil. Jaz želel čimprej odpeljati naprej.

Panevezys je manjše mesto. Mesto je staro 500 let. Ustanovil, naj bi ga Veliki Litvanijski vojvoda Aleksander II. V mestu so živeli pretežno Poljaki in Karaitski Židje. V moderni Litvi je razvoj mesta nekoliko zastal saj je večina velikih investicij končala v Viliusu in Klaipedi.

Ob hotelu, ki ga vidimo skritega v bujnem rastlinju je jezerce, okoli katerega in v katerem je polno različnih skulptur. Prav prijetno okolje za sprehod.

Prav veliko turističnih atrakcij ni, pa saj jih tudi iskala nisva. Sprehodila sva se do zaklenjene cerkve in nazaj do jezerca. Ob robu stoji skulptura šahista, katerega imena si nisem zapomnil. Z njim lahko odigrate simultanko.

Pot sva nadaljevala naslednji dan. Prebijala sva se preko gradbišč poljskih cest. Še posebej po polžje je šlo okoli Varšave. Prevozila sva nekaj čez 700 km in sva v hotel prispela v večernih urah. Hotela, ki je na obrobju mesta Częstochowa brez GPS niti slučajno ne bi našel. Hotel je bil obnovljen in nedavno odprt. Na recepciji so naju presenetili s ponudbo gratis večerje, ki sva jo seveda z veseljem sprejel. To se nama namreč nikjer na svetu še ni zgodilo, pa sva prespala že v marsikaterem hotelu.

Vedno proti koncu potovanja vse manj in manj fotografiram. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjih dveh dnevih je nastalo pet fotografij, ki pa niso za objavo. Iz Częstochowe sva se naslednji dan odpravila domov.   To je bil najdaljši odsek poti, vendar sva ga prevozila hitreje kot tistega predhodni dan, zahvaljujoč vse boljšim cestnim povezavam. Čeprav sva se imela lepo sva đe komaj čakala, da zapeljeva na domače dvorišče.

Potovanje po Baltskih deželah 10 Lahemaa

Čas je bil, da se obrneva proti domu. Pogled na zemljevid nama takoj pove, da sva od doma zelo daleč. Po najkrajši poti več kot 2000 km. Kljub temu se nisem želel kar tako posloviti od lepe pokrajine in tega prijetnega potovanja. Moji načrti so odsevali to mojo željo potovati in potovati, saj sem kar si kar nalagal in nalagal kilometre. Pogledal bi še to utrdbo pa še to cerkev in na koncu bi domov potoval pet dni. K sreči sem poročen in moja bolj razumna polovica je moje sanjarjenje prizemljila v razumne meje. Končno je bilo potrebno vse silne kilometre tudi prevoziti.

Čas je bil, da se obrneva proti domu. Pogled na zemljevid nama takoj pove, da sva od doma zelo daleč. Po najkrajši poti več kot 2000 km. Kljub temu se nisem želel kar tako posloviti od lepe pokrajine in tega prijetnega potovanja. Moji načrti so odsevali to mojo željo potovati in potovati, saj sem kar si kar nalagal in nalagal kilometre. Pogledal bi še to utrdbo pa še to cerkev in na koncu bi domov potoval pet dni. K sreči sem poročen in moja bolj razumna polovica je moje sanjarjenje prizemljila v razumne meje. Končno je bilo potrebno vse silne kilometre tudi prevoziti.

Sonce se je sicer prijazno nasmihalo, vendar hladnemu verjetno Finskemu vetru ni bilo kos. Zato sva se kaj kmalu napotila nazaj proti vasi. Vas Käsmu imenujejo tudi kapitanska vas, ker je  v obdobju med 1884 in 1931 v tej vasi bil sedež Pomorske šole. Zato ni čudno, da so se tu naselili z svojimi družinami mnogi pomembni pomorščaki in kapitani. Takšna koncentracija intelektualcev je predstavljala resno grožnjo, ki so jo Sovjeti po kratkem postopku odpravili. Kapitanov v tej vasi je sedaj bore malo.

Danes so tu zanimive in urejene počitniške hiše, ki so v tej za Estonijo zgodnji pomladi še kar samevale. Pričajo pa o tem, da so se mnogi Estonci v teh dvajsetih letih finančno lepo opomogli. Tudi sicer se mi je zdela Estonija bogatejša in bolj urejena dežela kot sosedi.

Iz Käsma se odpraviva naprej po parku Lahemaa. Ogledati si morva še neke stare podeželske dvorce, zapuščino Baltskih Nemcev, ki so v stari Rusiji imeli močno priveligiran položaj. Nekateri med njimi so dosegli pomembne položaje v Ruskem imperiju.

Dvorec Sagadi je pripadal plemiški družini von Fock. Ernest von Fock je v letu 1749 pričel z gradnjo zidanega dvorca v baročnem stilu, ki je nadomestil brunarico, ki služila kot poletno bivališče njegovim prednikom. Dvorec je konec 18 stoletja obnovljen v zgodnjem klasicističnem stilu. Burna zgodovina konca 19 stoletja in prve polovice 20 stoletja je pobrala svoj davek. Pohištvo, ki se sedaj nahaja v dvorcu so nabrali po celi Estoniji. Čeprav ne gre za originale, predstavlja zbirka primer pohištva s katerem so opremljali podeželske dvorce v 19 stoletju. Edini originali so v sobi, ki jo vidimo na zgornji fotografiji. Tu se nahaja tudi samurajska oprva in kitajska keramika, ki jo je lastnik verjetno prinesel z svojih potovanj.   

Naslednji cilj je bil grad Rakavere. Grad ima burno zgodovino. Utrdbo so zgradili vitezi Livonijskega reda na mestu predhodnih utrdb. Prehajal je iz rok v roke. Leta 1605 so ga uničili Poljaki. V mestecu sva hotela spiti kavo, kar se je pa izkazalo za misijo nemogoče. Malce razočarana sva avto pustila na parkirišču pred zaprtim bifejem in se peš odpravila proti gradu. 

Na žalost je vse kar sva uspela videti Estonsko ime gradu napisano na srednjeveški mučilni napravi. Srečala sva tudi stražarja, ki bil veliko prijaznejši kot človeški "prebivalci" gradu, ki so nas v polomljeni angleščini grobo odslovili.

Rakavere je znan tudi po skulpturi Tarvasa, izumrlega aurocha. Auroch je prednik današnjega goveda, ki je izumrlo v 17 stoletju (1627). Skulpturo naj bi bila delo estonskega kiparja Tauno-a Kangro-a. Podatek nisem uspel preveriti, saj na seznamu Kangrojevih skulptur Tarvasa ni.

Pot nadaljujeva v smeri Tartuja. Počasi povečujeva hitrost in tempo. Z ogledi je nako konec. Potujeva domov. Kar naenkrat zapeljem mimo znaka za enosmerni promet. Vrnem se nazaj in res znak za enosmerni promet na cesti, ki je po drugih oznakah dvosmerna. Pod znakom dodatna tabla na kateri piše 19 km. Zadeva mi nikakor ni bila jasna. Promet je izredno redek v moji smeri nikogar. Bojim se, da mi bo kdo pripeljal nasporoti, ker če je cesta enosmerna vozim po prehitevalnem pasu v nasprotno smer. Na naslednjem znaku na spodnji tabli piše 14 km. Ali to pomeni še 14 km enosmerne ceste ali mogoče 14 km do enosmerne ceste. 

Na koncu smo prišli do semaforja pred gradbiščem. Cesto so popravljali in so promet izmenično spuščali v eni oz drugi smeri (dvosmerno). Zakaj torej znak za enosmeren promet?. Tega sicer nisem videl vendar pravijo, da v Estoniji na znaku za krožni promet vedno piše "Ne več kot trikrat". Samo gradbišče je bilo kot poligon za učenje terenske vožnje. Voznik nizkega mercedesa za menoj se mi ji prav smilil. Kmalu za to avanturico prispeva v Tartu.

Tartu je drugo največje mesto v Estoniji. Lepo urejeno moderno mesto. Tu je univerza in veliko študentov. Okoli hotela so sicer moderna nakupovalna središča, vendar nekaj korakov skozi park naju pripelje v starejši del mesta.

Univerzitetnost Tartuja poudarjajo Suudlevad Tudengid - poljubljajoči se študentje. Najdete jih v fontani pod dežnikom. Kaj pomenijo zgornji motorji nisem čisto prepričan. V uradnih vodnikih ni razlage. Dvomim, da gre za odpad sredi mesta. Ideje v umetniških glavah ni nujno, da vedno razumemo. 

Potovanje po Baltskih deželah 9 Talin

Pot od Rige do Talinna sva opravila nekako v 5 urah. 310 km po lepi pokrajini o zalivu Riga. Ceste v Estoniji postanejo nenadoma boljše in zelo hitro ugotovimo, da je tudi standard bistveno višji. V hotelu na robu starega mesta ob neki preurejeni industrijski stavbi iz prejšnjega stoletja izveva, da tudi Estonija uporablja evro. Ne bo potrebno ugibati koliko denarja naj zamenjava, da nama ne zmanjka in da ne ostane preveč. 

Na kosilo se napotiva v staro mesto. Talinn je še bolj poln turistov kot Riga. Prevladujejo po videzu sodeč dobro stoječi Rusi (ki bi lahko bili tudi prebivalci Talinna) in pa zelo pijani Finci. Estonci turizem jemljejo zelo resno in mesto je sebe podredilo dobrem počutju turistov.

V labirintu starega mesta nas pričakajo v srednjeveška oblačila napravljene Estonke. Domiselni suvenirji s pridihom zgodovine. Na glavnem trgu so številni lokali v katerih posedajo turisti in segrejejo na zobatem soncu.

Raziskovanje starega mesta sva načrtovala za naslednji dan, vendar se kljub temu nisva mogla upreti, da se ne bi že sedaj sprehodila po nekaterih uličicah in naredila "nekaj" posnetkov.

Jutranji potep pričneva pri vhodu, ki ga stražita dva stolpa. Ko stopite skuši vhod se takoj ob obzidju raztezajo stojnice, ki ponujajo " domače" izdelke. Ne glede na to ali so izdelki narejeni doma ali tovarniško so narejeni dobro in kvalitetno. Tople volnene kape, rokavice in jope. Estonci namreč vedo kaj je mraz. 

Povzpneva se tudi na obzidje s katerega se vidijo strehe in tu in tam domiselna rešitev za domači kotiček za uživanje. Odkrili smo nekaj zanimivih kotičkov za uživanje. Enega od teh si je prilastila mama galeb in pridno bdela nad svojim podmladkom.

Skozi ozke uličice se prebijeva do cerkve sv. Olafa. Cerkev je zgrajena v 12. stoletju in je posvečena Norveškemu kralju Olafu II. Okrog leta 1500 so stolp povečali na zavidljivih 159 metrov. Verjetno zato, da se ga je videlo daleč z morja. Med leti 1549 in 1625 je ta stolp bil največja stavba na svetu. Vsaj tako pravijo v Talinnu. V stolp je večkrat udarila strela (osem krat) in pri tem je tudi cerkev trikrat zgorela. Sedanj stolp je visok 123,7 m. Od leta 1944 do leta 1991 ga je uporabljala sovjetska KGB kot oddajnik in kot opazovalnico. Za 3 € se tudi danes lahko povzpnete na opazovalno platformo.

Notranjost cerkve ne ponuja veliko razen gotskih obokov, ki me vedno znova prevzamejo. Kar se mi je zdelo zanimivo je, da se v cerkvi nahajajo številni zvočniki in celo televizijski zasloni. Baptistične cerkve so očitno zelo moderne v širjenju božje besede.

V bližini mestnega trga se nahaja od zunaj nevpadljiva cerkev Svetega Duha. V njej naju pričaka pravi orgelski koncert. Ne vem kdo je igral in zakaj, vendar je Bach na starih orglah zvenel božansko.

Zanimivo, da prav veliko informacij o tej cerkvi na medmrežju ni. Zvedel sem, da naj bi bila najstarejša iz 13.stoletja. Se pa v njej nahaj lep oltarni triptih katerega avtor je Brent Notke (1435-1509), najbolj znan Nemški slikar in kipar v Severni Evropi. 

Ustaviva se še v lekarni, za katero trdijo, da je med najstarejšimi v Evropi. Prvič jo omenjajo leta 1422. Žal Talinski turistični delavci niso računali z nami, ki smo se potepali tudi po Balkanu in vemo, da lekarna "Male Braće" v Dubrovniku deluje od leta 1317. Kljub temu je pogled skozi zaprta vrata bil zanimiv, še posebej ker še danes prodajajo zdravilo za "počeno" srce, narejeno na osnovi marcipana in vsebuje 72% mandljev in 28% skrivne sestavine. 

Na vzpetini nad Talinnom je utrdba Tompea. Tam se nahajajo številne pomembne stavbe, parlament in predsedniška rezidenca. Na osrednjem mestu kraljuje pravoslavna cerkev Aleksandra Nevskega. Cerkev je zgrajena v obdobju rusifikacije med 1894 in 1900 na mestu kjer naj bi bil pokopan Estonski narodni junak Kalevipoeg. Leta 1924 je bila cerkev na seznamu za rušenje. K sreči zato ni bio nikoli denarja. Sedanja oblast je prepoznala kulturno zgodovinsko vrednost in tudi ekonomsko ter cerkev obnovila. Cerkeve ostaja simbol rusifikacije, vendar neuspele rusifikacije.

Iz starega mesta sta naju pospremila dva prijatelja. Eden je sicer dremal, drugi je pa živahno raztegoval harmoniko. Ne spomnim se več kaj je igral. Ulični glasbeniki od vse posod so ravno tako značilnost Talinna, kot cerkve in stare stavbe. Čeprav ima človek včasih slabo vest, ko se z dragim fotoaparatom v rokah hodi mimo njih, se zdi vsaj tu,  zanimiv način ustvarjanja turističnega zaslužka.