Potovanje po Baltskih deželah 11 Gremo domov

V Tartuju se je ogledovalni del poti. Sedaj je bilo potrebno prevoziti še tistih skoraj 2000 km do doma.    Že doma sem planiral dva postanka, vendar sva se po poti odločila drugače in prvi cilj je bil Panevezys, majhno mesto v Litvi. Na poti do tam sem imel tudi bližnje srečanje z Latviskimi policaji. Nekako se navadiš voziti hitro, ker vsi vozijo hitro. Tako sem na mestu kjer je bila omejitev 90 km/h vozil 120 km/h. In prav tam mi nasproti pripelje policijski avtomobil. Takoj sem vedel, da so me dobili. Policisti so naglo obrnili in se z sireno ter utripajočimi lučmi pognali za mano. Seveda sem takoj zapeljal ob rob ceste in ustavil. Policist je vzel moje dokumente in me vljudno povabil, da pogledam kako hitro sem vozil. In res so namerili 120 km/h. Potem pa je nastal problem. Kazen je bil 20 LVL (Latvijski Lati). Tega denarja sem se znebil na zadnji bencinski črpalki in še prav zadovoljen sem bil, da mi ni nič ostalo. Sedaj pa policista evrov, ki sem jih ponujal nista bila pripravljena vzeti. Moral bi na banko v naslednje mesto in tako naprej. Nato sem jim ponudil (za kazen, ki je znašala 28 €) 50 €, samo, da bi lahko nadaljeval pot. Na to sta nekako pristala vendar, ko sem jim žele denar podati so mi pokazali na predal na vratih avtomobila. Ko sem denar zataknil v omenjeni predal sem dobil nazaj dokumenta in z opozorilom, naj pazim kako vozim, sem lahko odšel naprej. Dečki so bili pametni, nič niso z roko vzeli in jih tako ni možno fotografirati, čeprav je to meni bila zadnja stvar na katero bi pomislil. Jaz želel čimprej odpeljati naprej.

Panevezys je manjše mesto. Mesto je staro 500 let. Ustanovil, naj bi ga Veliki Litvanijski vojvoda Aleksander II. V mestu so živeli pretežno Poljaki in Karaitski Židje. V moderni Litvi je razvoj mesta nekoliko zastal saj je večina velikih investicij končala v Viliusu in Klaipedi.

Ob hotelu, ki ga vidimo skritega v bujnem rastlinju je jezerce, okoli katerega in v katerem je polno različnih skulptur. Prav prijetno okolje za sprehod.

Prav veliko turističnih atrakcij ni, pa saj jih tudi iskala nisva. Sprehodila sva se do zaklenjene cerkve in nazaj do jezerca. Ob robu stoji skulptura šahista, katerega imena si nisem zapomnil. Z njim lahko odigrate simultanko.

Pot sva nadaljevala naslednji dan. Prebijala sva se preko gradbišč poljskih cest. Še posebej po polžje je šlo okoli Varšave. Prevozila sva nekaj čez 700 km in sva v hotel prispela v večernih urah. Hotela, ki je na obrobju mesta Częstochowa brez GPS niti slučajno ne bi našel. Hotel je bil obnovljen in nedavno odprt. Na recepciji so naju presenetili s ponudbo gratis večerje, ki sva jo seveda z veseljem sprejel. To se nama namreč nikjer na svetu še ni zgodilo, pa sva prespala že v marsikaterem hotelu.

Vedno proti koncu potovanja vse manj in manj fotografiram. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjih dveh dnevih je nastalo pet fotografij, ki pa niso za objavo. Iz Częstochowe sva se naslednji dan odpravila domov.   To je bil najdaljši odsek poti, vendar sva ga prevozila hitreje kot tistega predhodni dan, zahvaljujoč vse boljšim cestnim povezavam. Čeprav sva se imela lepo sva đe komaj čakala, da zapeljeva na domače dvorišče.