Potovanje po Baltskih deželah 3 Vilnius

Litva preseneti s čisto in urejeno pokrajino z zelo dobrimi cestami, pa čeprav malo avtocest. Garmin ima vpisane koordinate hotela in na začetku vse teče kot po maslu. Vendar opaziva, da smerokazi za Vilnius kažejo v drugo smer od tiste v katero peljeva midva. Pa si misliva: zopet bližnjice. Voziva se in voziva po nekem gričevju, le redko poseljenem, ki le malo spominja na veliko mesto. Pade noč in mi se še vedno vozimo, po sedaj že opustelih cestah. Končno prispemo na cilj, na makadamski cesti, nad nami je nekakšna koča v kateri sveti nekakšna brlivka. Scena iz srhljivke. Ob preklinjanju obrnem avto in poskusim z drugim navodilom pripraviti Garmina da me odpelje do Vilniusa. Še naprej se brez uspešno  vrtimo po nekih stranskih cestah in končno me moja draga prisili, da požrem svoj tehnološki ponos in da ustaviva nekega prijaznega Litvanca, ki nas usmeri proti Vilniusu. V Vilniusu ugotoviva, da Garmin nima ustrezne mape in da vidimo samo nekaj glavnih cest. Kako za vraga bomo našli hotel? Že čisto obupana ustaviva na bencinski črpalki in kupiva papirnati načrt, ki pa ne pomaga veliko, ker ne veva kje sva. Ustaviva pred nekim hotelom, v upanju, da dobiva sobo in informacije. Komuniciranje prepustim svoji soprogi, saj sem zaradi izdaje Garmina popolnoma ob živce. K sreči se je moji dragi soprogi porodila genialna ideja in je iz hotela poklicala taksi ter se dogovorila z voznikom, da naju bo vodil do našega hotela. In tako se za našim taksijem pripeljeva do hotela Panorama. Taksistu plačava dvojno, tako sva bila zadovoljna, da nama ni treba spati v avtomobilu.

Hotel Panorama ima nepričakovano lastnost, ki sva jo odkrila ko sva stopila v sobo. Ker hotel stoji na vzpetini, se iz sobe odpira čudovit pogled na celotni Vilnius.

Sprehod po Vilniusu začneva naslednje jutro. Mrzlo je. Glede na to, da je Talin še bolj na severu me sneg ne bo presenetil. Vilnius je lepo mesto. Sovjetske brazgotine se počasi celijo. Nekatere stavbe se že obnavljajo, vendar je dela še veliko. Vilnius je nekoliko večji od Ljubljana in ima pol milijona prebivalcev. Najin interes je bil seveda usmerjen v stari del mesta, ki ima kar nekaj znamenitosti. Podrobni opis najinega potepanja bi bil preobsežen zato se bom omejil na nekatere utrinke.

Glavni trg je v tistem mrzlem jutru še sameval. Stavbe so v tem delu lepo urejene, vendar so se kljub temu zdele zdelane v jutranji sivini. Skrbelo me je, da se ne vračava v zimo s tem ko rineva čedalje bolj na sever. Slike v turističnih vodičih po navadi opevajo veličastno arhitekturo in vedno sem malo razočaran, ko si stvar ogledam od blizu, Od obzidja Vilniusa so sedaj ostala vrata, ki so kot prehodi ujeta med posamezne stavbe.

Za fasado so stvari videti nekoliko bolj pristno, vendar pa to ni posebnost Vilniusa, to sem videl že marsikje. Na dvorišču se skriva še ena cerkev, ne vem točno katere denominacije, verjetno katoliška, ki pa še čaka na "make over".

Ne vem točno kdaj, vendar se je od nekod pritihotapilo sonce in Vilnius je zažarel s popolnoma novimi barvami in je postal prijazno in nekako majhno mestece. Opazil sem, da se mestna središča skrčijo, če nekaj časa hodiš okoli.

Ortodoksna cerkev sv. Nikolaja ni in ni šla v objektiv. Pogost problem v mestih, še posebej z omejenim širokokotnim objektivom. Zanimivo je, da notranjosti ortodoksnih cerkev načeloma ne smeš fotografirati, čeprav ni čisto jasno zakaj. Ikonostasi bi bili zelo zanimivi fotografski objekti. Lahko bi sicer goljufal, vendar se mi to zdi nespoštljivo in tega pač ne počnem.

Cerkev svete Ane nama je bila najbolj všeč. Poznogotska opečnata stavba je zgrajena konec petnajstega stoletja, na mestu prejšnje, ki je zgorela in je bila  posvečena Ani, ženi velikega vojvode Vytautasa.  Očitno kamna v Litvi ni veliko na voljo, in se je »opečnata gotika« hitro prijela. Napoleon je baje rekel, da bi cerkev sv. Ane kar na roki odnesel v Pariz. Pred to stavbo in spomenikom v bližini se je začela tudi Litvanska spomlad, leta 1987.

Potep sva nadaljevala in se povzpela na hribček na katerem so ostanki utrdbe, ki je pozidana v stilu Arturja Evansa (za tiste, ki ste obiskali Knosos) in kjer se ponujajo različni panoramski posnetki.

Ko se spustiš s trdnjave se naenkrat odpre pred teboj belo prostranstvo trga, na katerem stoji Katedrala Vilniusa z svojim stolpom. Od zunaj bi težko uganil da gre za cerkev, kajti skozi številne obnove je v baročnem obdobju postala podobna Panteonu. Za katedralo že obnavljajo kraljevsko palačo, ki bo ta trg temeljito spremenila. To bo šele zanimivo!

V notranjosti baročno razkošje. Nekaterim se zdi barok kičast, prebogato okrašen, da bi ugajal današnjem očesu, ki ga arhitekti navajajo na ravne črte. Mogoče res, vendar za mene je to vrhunec obrtniške in umetniške spretnosti, ki jo tudi z sodobnimi računalniško podprtimi stroji težko posnemamo. Obrtniško znanje se je skozi zgodovino verjetno zgubilo.

O Vilniusu za enkrat toliko. Mogočo bom kdaj drugič še kaj dodal. 

Popotovanje po Baltskih deželah 2

Dobro jutro! Ni se mi še zgodilo, da bi napisal dve objavi eno za drugo takorekoč. Vendar spomin ni več kar je bil in poskušam stvari zapisati še preden jih pozabim. 

Če koga zanima je zgoraj karta Poljskih avtocest. Zelene so zgrajene. Rdeče so v izgradnjah. Sive so planirane. Kot vidite je bilo avtocestnega veselja kaj kmalu konec. Pri mestu Piotrkow Trybunalski naju je Garmin (od sedaj bom mojega nuvija 310 imenoval kar z družinskim imenom) usmeril proti Radomu in Lublinu. Sprva sva bila vesela, ker sva se izognila neznosni gneči kamionov v okolici gradbišča. O kakšnih oznakah ali informacijah ni govora. Ko sva zavila desno stran od gneče se nam je zdelo, da sva na konju, kljub temu, da sva sedela v avtomobilu.

Najbolj sovražim pri Garminu, da ne morem natančno določati poti. Pot namreč določa sam ali najhitrejšo ali najkrajšo. Oboje je neumnost. Najhitrejša pot je odvisna od različnih dejavnikov in verjetno podrazumeva neko povprečno hitrost, ki jo lahko dosežeš ali pa tudi ne. Ker najhitreje voziš po avtocestah, bi pričakoval, da te bo navigacija vodila po avtocestah, vendar je pogosto izračun drugačen. Najkrajša pot te največkrat popelje po bližnjicah, ki so tudi makadam, pa čeprav imaš določeno, da se jih mora izogibati. Nov navigacijski pripomoček, ki se nakazuje na mojem obzorju bo moral omogočati veliko več osebnih prilagoditev. Moj Garmin si rute ne zapomni. Verjetno ima tudi Garmin na voljo takšno napravo ki si to zapomni. Ampak saj veste za malo denarja malo muzike.

Nekje pred Radomom sva se odločila preveriti kam nas Garmin vodi in sva ugotovila, da bova končala v Lublinu in bova nato šele obrnila proti Bialystoku in Litvi. To bi bil kar velik ovinek. Zato sva se usmerila proti Varšavi in ko je Garmin končno prenehal preračunavati sva nastavila za cilj Marianpole v Litvi. 

Do Vilniusa bi najhitreje prišla preko Belorusije, vendar sva se temu želela izogniti, ker so tam meje. vize, skorumpirani policaji in podobno. Nadaljevanje popoldan.

Potovanje po Baltskih deželah 1

Prispela sva v Rigo. Na pol poti. Res je, nekoliko pozno sem se spomnil. Ali bolje pozno sem se lotil pisanja. Vendar pojdimo od začetka. 

Od doma sva odpotovala v nedeljo zjutraj 22.04.2012. Pot naju je vodila skozi Slovenijo mimo Dunaja na Češko. Pred Brnom sva zopet našla avtocesto. Takrat se nam je to še zdelo zelo pomembno. To avtocesto (z zeleno oznako) je za Brnom kmalu nadomestila slabša (s modro oznako). Nekje za Olmucom je tudi ta izginila.

Njegovo visočanstvo Nuvi 310 iz plemenite družine Garmin je tu kljub City Navigatorju 2012 (izdanem v februarju 2012) prvič pogrnil na izpitu. Na vsak način me je žele speljati na še neodprto avtocesto. V nekem trenutku, v enem od krožnih križišč sem zapeljal v smer, ki mi jo je nuvi pokazal in se znašel na prav tej še ne odprti avtocesti, po kateri so ljudje kolesarili in se rolkali. Po enem kilometru vožnje mi je ksreči  uspelo najti prehod na drugi nasprotni vozni pas, saj je pot naprej  bila zaprta z ovirami. Presenečen češki biciklist nama je v polomljeni angleščini razložil, da  se morava peljati v smeri mesteca/vasi Chalupke, če želimo na Poljsko. Ob neprestanem preračunavanju nuvija, sem sledil cestnim oznaka in se končno prebil na Poljsko in do table na kateri je pisalo Katovice. 

Hotel  ob cesti, kjer naj bi prespala, je bil skrit med stanovanjskimi bloki in je pot do njega vodila mimo bencinske črpalke. Prvi poskus nuvija se je končal na parkirišču za kamione, ki sva ga z ženo sicer kasneje lahko opazovala iz hotelske sobe, vendar takrat se nam ni zdelo, da bi prispela na cilj. Nuviju sem zadal koordinate, ki jih Booking,com zagotovil na potrditvi rezervacije, in pripeljal me je na bencinsko črpalko. Ko sem že obupaval je žena, ki je moj glavni navigator, opazila, da avtomobili zavijajo na nekaj kar se je zdelo kot pločnik ali slepa ulica. Sledil sem jim in znašla sva se pred hotelom. Hotel je celo premogel garažo, da sem mirneje spal. 

Naslednje jutro sva pot nadaljevala. Poljske ceste so zgodba zase. Po avtocestah se iz Katovic proti Varšavi ne voziš pač pogosto, ker jo ni. Poljaki to kompenzirajo z divjo vožnjo po cestah, ki so na voljo. Na cesti, ki odgovarja naši regionalni cesti in kjer bi človek pričakoval omejitev 90 km/h se vozi v povprečju 130 km/h. Prepovedi prehitevanja ni. Tudi za tovornjake ne. Če je kdo počasnejši kot ti ga pač prehitiš. Kaj hitro sem se privadil in zbudili so se spomini, ko sem tudi sam na podoben način vozil proti Novemu Mestu. Nekaterih spretnosti pač ne pozabiš. Nekega strahu pred kaznijo Poljaki nimajo, sam sem se ga pa tudi kaj kmalu znebil. 

Za nocoj naj bo dovolj. Bom zgodbo nadaljeval jutri. Lahko noč