Potovanje po Baltskih deželah 9 Talin

Pot od Rige do Talinna sva opravila nekako v 5 urah. 310 km po lepi pokrajini o zalivu Riga. Ceste v Estoniji postanejo nenadoma boljše in zelo hitro ugotovimo, da je tudi standard bistveno višji. V hotelu na robu starega mesta ob neki preurejeni industrijski stavbi iz prejšnjega stoletja izveva, da tudi Estonija uporablja evro. Ne bo potrebno ugibati koliko denarja naj zamenjava, da nama ne zmanjka in da ne ostane preveč. 

Na kosilo se napotiva v staro mesto. Talinn je še bolj poln turistov kot Riga. Prevladujejo po videzu sodeč dobro stoječi Rusi (ki bi lahko bili tudi prebivalci Talinna) in pa zelo pijani Finci. Estonci turizem jemljejo zelo resno in mesto je sebe podredilo dobrem počutju turistov.

V labirintu starega mesta nas pričakajo v srednjeveška oblačila napravljene Estonke. Domiselni suvenirji s pridihom zgodovine. Na glavnem trgu so številni lokali v katerih posedajo turisti in segrejejo na zobatem soncu.

Raziskovanje starega mesta sva načrtovala za naslednji dan, vendar se kljub temu nisva mogla upreti, da se ne bi že sedaj sprehodila po nekaterih uličicah in naredila "nekaj" posnetkov.

Jutranji potep pričneva pri vhodu, ki ga stražita dva stolpa. Ko stopite skuši vhod se takoj ob obzidju raztezajo stojnice, ki ponujajo " domače" izdelke. Ne glede na to ali so izdelki narejeni doma ali tovarniško so narejeni dobro in kvalitetno. Tople volnene kape, rokavice in jope. Estonci namreč vedo kaj je mraz. 

Povzpneva se tudi na obzidje s katerega se vidijo strehe in tu in tam domiselna rešitev za domači kotiček za uživanje. Odkrili smo nekaj zanimivih kotičkov za uživanje. Enega od teh si je prilastila mama galeb in pridno bdela nad svojim podmladkom.

Skozi ozke uličice se prebijeva do cerkve sv. Olafa. Cerkev je zgrajena v 12. stoletju in je posvečena Norveškemu kralju Olafu II. Okrog leta 1500 so stolp povečali na zavidljivih 159 metrov. Verjetno zato, da se ga je videlo daleč z morja. Med leti 1549 in 1625 je ta stolp bil največja stavba na svetu. Vsaj tako pravijo v Talinnu. V stolp je večkrat udarila strela (osem krat) in pri tem je tudi cerkev trikrat zgorela. Sedanj stolp je visok 123,7 m. Od leta 1944 do leta 1991 ga je uporabljala sovjetska KGB kot oddajnik in kot opazovalnico. Za 3 € se tudi danes lahko povzpnete na opazovalno platformo.

Notranjost cerkve ne ponuja veliko razen gotskih obokov, ki me vedno znova prevzamejo. Kar se mi je zdelo zanimivo je, da se v cerkvi nahajajo številni zvočniki in celo televizijski zasloni. Baptistične cerkve so očitno zelo moderne v širjenju božje besede.

V bližini mestnega trga se nahaja od zunaj nevpadljiva cerkev Svetega Duha. V njej naju pričaka pravi orgelski koncert. Ne vem kdo je igral in zakaj, vendar je Bach na starih orglah zvenel božansko.

Zanimivo, da prav veliko informacij o tej cerkvi na medmrežju ni. Zvedel sem, da naj bi bila najstarejša iz 13.stoletja. Se pa v njej nahaj lep oltarni triptih katerega avtor je Brent Notke (1435-1509), najbolj znan Nemški slikar in kipar v Severni Evropi. 

Ustaviva se še v lekarni, za katero trdijo, da je med najstarejšimi v Evropi. Prvič jo omenjajo leta 1422. Žal Talinski turistični delavci niso računali z nami, ki smo se potepali tudi po Balkanu in vemo, da lekarna "Male Braće" v Dubrovniku deluje od leta 1317. Kljub temu je pogled skozi zaprta vrata bil zanimiv, še posebej ker še danes prodajajo zdravilo za "počeno" srce, narejeno na osnovi marcipana in vsebuje 72% mandljev in 28% skrivne sestavine. 

Na vzpetini nad Talinnom je utrdba Tompea. Tam se nahajajo številne pomembne stavbe, parlament in predsedniška rezidenca. Na osrednjem mestu kraljuje pravoslavna cerkev Aleksandra Nevskega. Cerkev je zgrajena v obdobju rusifikacije med 1894 in 1900 na mestu kjer naj bi bil pokopan Estonski narodni junak Kalevipoeg. Leta 1924 je bila cerkev na seznamu za rušenje. K sreči zato ni bio nikoli denarja. Sedanja oblast je prepoznala kulturno zgodovinsko vrednost in tudi ekonomsko ter cerkev obnovila. Cerkeve ostaja simbol rusifikacije, vendar neuspele rusifikacije.

Iz starega mesta sta naju pospremila dva prijatelja. Eden je sicer dremal, drugi je pa živahno raztegoval harmoniko. Ne spomnim se več kaj je igral. Ulični glasbeniki od vse posod so ravno tako značilnost Talinna, kot cerkve in stare stavbe. Čeprav ima človek včasih slabo vest, ko se z dragim fotoaparatom v rokah hodi mimo njih, se zdi vsaj tu,  zanimiv način ustvarjanja turističnega zaslužka.

Potovanje po Baltskih deželah 8 Riga

Začeto je potrebno končati. Problem je, da ko se enkrat vrneš domov čas dobi drugačno dimenzijo. Po daljšem premoru lahko nadaljujem sedaj že z popisovanjem spominov.
Ustavila sva se najprej pri jezeru Busnieku in si pretegnila noge. Jezero se nahaja v bližini Ventispilisa in je očitno priljubljen piknik prostor.

Naslednji postanek sva napravila v mestu Talsi. Dva razloga za ta postanek. Talsi je omenjena v vodiču kot mestece, ki je vredno ogleda. Drugi razlog veliko bolj pomemben - lakota. Parkirava na parkirišču pred neko mislim, da veleblagovnico. Pobereva fotoaparate in se napotiva iskati gostilne, center in pa zanimivosti. V turističnem informacijskem centru so naju bili zelo veseli. Opremili so nas z načrti mesta in nasveti. Morala sva pokazati od kod prihajava na karti Evrope, ki je visela na steni. Prijazna uslužbenka je nato na Slovenijo prilepila rumeni krogec. Krogcev na krati ni bilo veliko, po čem sklepam, da tudi obiskovalci niso prav pogosti.

Talsi je majhno mestece. Za znamenitost so razglasili nekaj starih stavb, ki so verjetno res zgrajene v nekem tradicionalnem stilu, vendar.. Še najbolj se mi je zanimiva zdela hišica z gumbi.

V Rigo sva prispela zgodaj popoldan. Hotel je v samem centru mesta. Imajo celo dvorišče skrito za stavbami na katerem po nekaj poskusih parkiramo avto tako, da je zadovoljen tudi vratar hotela, ki je prišel odpreti rampo. Takoj ko znosiva kovčke v sobo se odpraviva po mestu. Prizori, ki ti pritegnejo pogled se vrstijo en za drugim. In priznam težko izberem pravo fotografijo, tako, ki bi jo raje pokazal kot kakšno drugo.

Cerkev sv. Petra stoji od leta 1209. Vendar mnogokrat poškodovana in obnavljana. Sedanjo podobo je dobila v 17 stoletju. Cerkev je pogorela leta 1941 in je dokončno obnovljena leta 1970. Obnova je temeljila na natančnem raziskovanju dokumentov in trdijo, da je sedanja replika identična originalu.

Očitno je enako usodo doživel večji del starega mesta. Tudi stavba, ki se imenuje v prostem prevodu Hiša Črnoglavcev  (Schwarzhäupterhaus) in je zgrajena na začetku 14 stoletja za neporočene pripadnike trgovskega ceha Črnogalvcev. Kar vidimo danes je zgrajeno med leti 1995 in 1999.

Kako je bil ta trg videti pred letom 1995? Ali je to kar vidimo sedaj Disney world za nič hudega sluteče turiste ali pa poskus, da se po tolikih leti mestu vrne pravi obraz. Kakor koli že stara (nova) Riga je prijetno mesto polno glasbe in majhnih kavarnic, kjer ponujajo bolj ali manj okusno evro-ameriško hrano.

Potepanje naju pripelje do gradu. Grad so zgradili za velikega mojstra Livonijskega redu. Skozi vsa obdobja je bil sedež različnih oblastnikov. Leta 1922 je postal rezidenca predsednika Latvije. V sovjetskem obdobju so v severnem delu gradu dobili svoje prostore pionirji in grad je postal znan kot pionirski grad. Po odcepitvi je ponovno postal predsedniška rezidenca.

V okolici je še veliko pomembnih in zastraženih stavb. Pomembni ljudje hodijo okoli in v majhnem lokalu v bližini sedijo verjetno šoferji, ne daleč od imenitnih mercedesov, s katerimi se pomembneži odpeljejo po pomembnih opravkih. Kako zelo me to spominja na Ljubljano. Politiki so očitno povsod enaki.

Ozke uličice naju kar vlečejo in v eni odkrijeva majhno kavarnico kamor se umakneva mrzlemu vetru, ki nas ko se sonce skrije hitro opomni, kako daleč na severu smo. In čeprav je skorajda maj je vreme bolj marčevsko. 

Skozi Švedska vrat ob obzidju do Smodniškega stolpa. Tam je sedaj vojaški muzej in Latvijski radio. Čez cesto je park z umetnim vodotokom, ki je trenutno prazen in se v njem igrajo otroci. Preko umetnega kanala, ki je spele vodo Daugave skozi mesto in parke vodi širok most, ki se nadaljuje na široko avenijo ali trg sredi katerega stoji spomenik Svobodi.

Obrneva nazaj v staro mesto. Kljub nepregledni množici turistov, so prizori še vedno prijazni in privlačni. Na pločniku pred imenitno stavbo plešoča babica. Odsev Latvijske socialne politike ali samo radoživa starka z imenitno idejo? Ne vem. Saj je vseeno. Pogumno in simpatično.

Pred Latvijskim muzejem okupacije, ki sva ga obiskala je plakat, ki natančno predstavi Latvijski odnos do zgodovine. Pravijo, da so Latvijci precej depresivni in da se v svojih šalah smejejo svojim nesrečam. Teh je bilo pa skozi zadnjih 900 let veliko.

 

Potovanje po Baltskih deželah 7 Irbene radio teleskop

Pot po Latviji sva nadaljevala v smeri morja. Ceste so precej zdelane, vendar sva do Kuldige, kjer sva prespala, prispela brez zapletov. Kuldiga je malo simpatično mestece, v katerem živi nekaj več kot 12.000 prebivalcev. Ker sva prispela zgodaj, sva se podala na krajši potep. Iskala sva banko, zamenjati je bilo potrebno nekaj denarja. Latviski LATS-i so vredni več kot €, in tudi z drobižem lahko plačaš pivo na primer.

Te ortodoksne cerkve vodiči ne omenjajo. Meni je bila pa všeč.  Okoli nje imajo raztresene lesene skulpturice in otroška igrala, Na žalost znanje angleščine je omejeno in naša vprašanje niso, dobila odgovora. Latvijski jezik je dovolj kompliciran, da z nekaj frazami ni možno komunicirati. Se pa vedno prijazno nasmehnejo, ko se potrudiš in se jim zahvališ v njihovem jeziku.

Na koncu potepa sva si privoščila še pivo. Predvsem, ker sva želela videti kako lesena stavba zgleda znotraj. Vsak izgovor prav pride.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti pravemu cilju, ki nas je vlekel v ta del Latvije. Vendar pred tem še en Latvijski vtis. Štorklje. Vse tiste, ki so ušle iz našega Prekmurja so se naselile v Latviji. Ob cestah so celo namensko postavljeni stebrih na katerih štorklje gnezdijo.

Cilj je bil radioteleskop v zapuščenem mestu Irbene. Osmi največji radioteleskop na svetu danes uporabljajo v drugačne namene. V času hladne vojne je so tri teleskope, od katerih dva  še vedno imata svoje zbiralne antene, uporabljali za prisluškovanje in druge obveščevalne dejavnosti.

Za obisk sem se najavil prek elektronske pošte. Ker sva načrtovala prihod v soboto sem želel preveriti ali je obisk sploh možen. Takoj sem dobil prijazen odgovor tajnice VIRC-a, to je organizacija, ki sedaj skrbi za teleskope. Povedala mi je da je obisk možen in koliko stane voden ogled. Od Ventispilisa, ki je pristaniško mesto in letovišče sva se vozila kar nekaj časa. Vozila sva se po neverjetno ravnih cestah obdanih z gostim gozdom iglavcev, ki raste, zdi se, iz močvirnatih tal, Cesta je pokrita z svetlikajočim se asfaltom. Ne vem sicer zakaj se svetlika, vendar to sem opazil samo tu na severu.

Irbene je vas duhov. Na vhodu pozdravi zapuščena stražarska hišica in kar predstavljaš si kako bi te pred nekaj več kot 20 leti ustavili in pregledovali. Ob cesti so postrojeni škatlasti oficirski bloki, ki zrejo v nas s praznimi okenskimi odprtinami. Kot so mi kasneje razložili so kar Rusi niso odnesli pobrali Latvijci. 

Do samega teleskopa RT -32 me pripelje Garmin. Na Google ob veliki povečavi se da identificirati kje se nahaja radioteleskop in kakšne ima koordinate. Pripeljeva se do stavbe v podnožju teleskopa. Na parkirišču je parkirana alfa 156 (kasneje zvemo, da pripada direktorju). Vhod v stavbo je zaklenjen, vendar sem skozi okno v pisarni videl mlado žensko. Čez nekaj trenutkov se vrata odklenejo in neki mladenič naju pozdravi v angleščini. Mladenič je strojni inženir, ki vzdržuje teleskop in obenem tudi naš vodič.  

Mladi inženir je doma v Rigi in preživi skupaj z družino več tednov ob teleskopu. Stanujejo v stavbi drugega teleskopa, ki še ni usposobljen za delo. Sovjetska vojska je morala biti zelo presenečena z dogajanji v Baltskih republikah na koncu 80 let prejšnjega stoletja. Uspeli so odmontirati in odnesti samo eno zbiralno anteno. Teleskopa, ki sta ostala so poskusili onesposobiti tako, da so prerezali kable. 

Komandna soba zgleda tako kot je v sovjetskih časih. Sedaj teleskop uporabljajo za preiskovanje bližnjega vesolja in lociranje satelitov (tistih, ki ne delajo več). Pri tem še vedno krmilijo teleskop z originalno sovjetsko opremo. V načrtu je prenova, pri kateri bodo staro opremo zamenjali z sodobno. Zato je letos baje zadnja priložnost, da se teleskop vidi v originalni obliki.

Ker sva bila edina obiskovalca si je naš vodič vzel čas za nas in nama podrobno razložil celo zgodbo ter nama pokazal vsak še tako skrit kotiček. Splezali smo celo na zbirno anteno, kamor sicer ne vodijo obiskovalcev. Slike s tega dela ne smem pokazati. Obljubil sem, da jih ne bom pokazal na internetu, da ne bi naš mladi inženir imel težave.

Anteno teleskopa lahko obrnejo za 90 ° oz jo postavijo vertikalno. Včasih pač ni bila usmerjena v nebo, temveč proti radio oddajnikom sosedov. Sedaj je to koristno predvsem ko čistijo sneg s površine antene. Antena sama je narejena iz aluminijastih plošč, ki so relativno tenke in se po njih ne sme hoditi oz hoditi moraš po rebrih na katere so plošče pričvrščene.

Pod samo anteno smo stopili ven iz labirinta zobnikov. Od tam je kar lep razgled. V daljavi se vidi še RT 16 in RT 10, kije pa brez antene. Do obeh vodijo podzemni hodniki, v katerih tečejo kabli. Tudi te je možno videti, vendar sva se temu odpovedala. Čas je bil, da se odpraviva proti Rigi

Potovanje po Baltskih deželah 6 Kryžių kalnas

Postanek  v Šiauliai sem planiral predvsem zaradi ogleda "Hriba križev" ali v originalu Kryžių kalnas. Šiauliai  je relativno veliko mesto, ki se je na začetku svoje poti zanšlo med Livoniskim redom in Tevtonskim redom in se je začelo razvijati šele po bitki pri Greenwaldu. Med prvo svetovno vojno je 60% stavb pogorelo. Prav veliko starega torej ni ostalo. Poleg tega je hotel Tomas, ki je izpolnjeval vse kriterije (nizka cena, wifi in parkirišče), oddaljen od centra  Šiauliai-a vsaj 3 km in sva zato obisk Šiauliai omejila na kratkotrajni postanek ob katedrali.

Kryžių kalnas je Litvanska posebnost. Simbol nacionalnega upora in verske gorečnosti. Križe so na tem mestu pričeli postavljati po proti ruskih  vstajah leta 1831 in 1863. Nekje sem zasledil da jih je bilo leta 1900 130. Sovjetskim oblastem so bili ti križi velik trn v peti, saj so Litvanci na ta način nenasilno izražali svojo nacionalno identiteto in pripadnost ter se upirali rusifikaciji. Slovenska zgodovina se včasih zdi zapletena, vendar mi smo imeli enega okupatorja in ene kolaboracioniste, tu v Litvaniji so imeli partizane, ki so se borili proti Rusom, na to še proti Nemcem in na koncu ponovno proti Rusom. Tisti, ki so sodelovali z Nemci so se kasneje prelevili v proti rusko usmerjene partizane, Partizansko gibanje za časa nemške okupacije je bilo vodeno vsaj iz dveh centrov. Skratka cela zmešnjava. Sovjeti so odpor s trdo roko zatrli v letu 1953 in Litvancem so ostali samo križi. In te so pridno prinašali na ta hrib 12 km izven Šiauliaia, tako da so Sovjeti leta 1961 morali uničiti 5000 križev in nato še leta 1975 1200 križev. Kljub temu se jih je do leta 1990 nabralo za 50.000. Po oceni iz leta 2006 naj bi jih bilo sedaj 100.000.

Nekateri križi so prava umetniška dela, drugi so spet majhni in enostavni. Poskušal sem ugotoviti kateri križi bi lahko blli starejši še iz tistih časov, ko je postavljanje križa na tem hribu nosilo resne posledice, pa mi to ni uspelo. Mogoče kakšen še stoji, vendar ga je v tisti množici težko najti in  prepoznati. Poleg tega se zdi, da izpostavljenost naravnim elementom tudi opravi svoje.

 Počasi zapuščava Litvanijo. Od križov do meje ni daleč. Latvija preseneti z slabimi cestami in revščino ob cesti. Razpadajoče zgradbe, prazne tovarne.Na koncu razpadlega asfalta grad Rundale. Najprej je,  pri tej zelo ponujani turistični atrakciji, potrebno odkriti dostop in parkirišče. Ko nama to uspe se odpraviva po prašni poti proti domnevnem vhodu. Dvorec Rundala je najpomembnejši baročni in rokoko spomenik v Latviji. 

Zgodba je pravzaprav zanimiva. Postavil ga je Ernst Johann Biron, vojvoda Courlandski. Ta je bil sposoben možakar in je z spletkami in vezami prišel do tega, da ga je ruska imperatorka Anna Ioannovna postavila na mesto vojvode. Originalni vojvode so ostali brez dedičev namreč in je vojvodina postala zanimiva za številne nemške, ruske in lokalne plemiče. Dvorec je bil poletna residenca. Načrtoval ga je italianski arhitekt Rastrelli. Štukature in poslikave so ravno tako izdelovali Italiani iz St. Petersburga. Po pripojitvi vojvodine Rusiji je dvorec pripadal različnim plemiškim družinam. V medvojnem času, je postal last Latvijske države. Sovjeti so v njem nekaj časa imeli celo semenarno. Od leta 1975 je muzej. 

Po Evropi je veliko podobnih dvorcev in palač, nekateri so bistveno bolj ohranjeni in urejeni in ko jih nekaj vidiš postaneš izbirčen. Kljub temu je Rundale dvorec lepo predstavljen. Muzealci so se potrudili. Tisto kar je bilo tekom zgodovine izgubljeno so nadomestili s kopijami narejenim v ustreznem stilu.