Čas je bil, da se obrneva proti domu. Pogled na zemljevid
nama takoj pove, da sva od doma zelo daleč. Po najkrajši poti več kot 2000 km.
Kljub temu se nisem želel kar tako posloviti od lepe pokrajine in tega
prijetnega potovanja. Moji načrti so odsevali to mojo željo potovati in
potovati, saj sem kar si kar nalagal in nalagal kilometre. Pogledal bi še to
utrdbo pa še to cerkev in na koncu bi domov potoval pet dni. K sreči sem
poročen in moja bolj razumna polovica je moje sanjarjenje prizemljila v razumne
meje. Končno je bilo potrebno vse silne kilometre tudi prevoziti.
Sonce
se je sicer prijazno nasmihalo, vendar hladnemu verjetno Finskemu vetru ni bilo
kos. Zato sva se kaj kmalu napotila nazaj proti vasi. Vas Käsmu imenujejo tudi
kapitanska vas, ker je v obdobju med
1884 in 1931 v tej vasi bil sedež Pomorske šole. Zato ni čudno, da so se tu
naselili z svojimi družinami mnogi pomembni pomorščaki in kapitani. Takšna
koncentracija intelektualcev je predstavljala resno grožnjo, ki so jo Sovjeti
po kratkem postopku odpravili. Kapitanov v tej vasi je sedaj bore malo.
Danes so tu zanimive in urejene počitniške hiše, ki so v tej
za Estonijo zgodnji pomladi še kar samevale. Pričajo pa o tem, da so se mnogi
Estonci v teh dvajsetih letih finančno lepo opomogli. Tudi sicer se mi je zdela
Estonija bogatejša in bolj urejena dežela kot sosedi.
Iz Käsma se odpraviva naprej po parku Lahemaa. Ogledati si
morva še neke stare podeželske dvorce, zapuščino Baltskih Nemcev, ki so v stari
Rusiji imeli močno priveligiran položaj. Nekateri med njimi so dosegli pomembne
položaje v Ruskem imperiju.
Dvorec Sagadi je pripadal plemiški družini von Fock. Ernest von Fock je v letu 1749 pričel z gradnjo zidanega dvorca v baročnem stilu, ki je nadomestil brunarico, ki služila kot poletno bivališče njegovim prednikom. Dvorec je konec 18 stoletja obnovljen v zgodnjem klasicističnem stilu. Burna zgodovina konca 19 stoletja in prve polovice 20 stoletja je pobrala svoj davek. Pohištvo, ki se sedaj nahaja v dvorcu so nabrali po celi Estoniji. Čeprav ne gre za originale, predstavlja zbirka primer pohištva s katerem so opremljali podeželske dvorce v 19 stoletju. Edini originali so v sobi, ki jo vidimo na zgornji fotografiji. Tu se nahaja tudi samurajska oprva in kitajska keramika, ki jo je lastnik verjetno prinesel z svojih potovanj.
Naslednji cilj je bil grad Rakavere. Grad ima burno zgodovino. Utrdbo so zgradili vitezi Livonijskega reda na mestu predhodnih utrdb. Prehajal je iz rok v roke. Leta 1605 so ga uničili Poljaki. V mestecu sva hotela spiti kavo, kar se je pa izkazalo za misijo nemogoče. Malce razočarana sva avto pustila na parkirišču pred zaprtim bifejem in se peš odpravila proti gradu.
Na žalost je vse kar sva uspela videti Estonsko ime gradu
napisano na srednjeveški mučilni napravi. Srečala sva tudi stražarja, ki bil
veliko prijaznejši kot človeški "prebivalci" gradu, ki so nas v
polomljeni angleščini grobo odslovili.
Rakavere je znan tudi po skulpturi Tarvasa, izumrlega aurocha. Auroch je prednik današnjega goveda, ki je izumrlo v 17 stoletju (1627). Skulpturo naj bi bila delo estonskega kiparja Tauno-a Kangro-a. Podatek nisem uspel preveriti, saj na seznamu Kangrojevih skulptur Tarvasa ni.
Pot nadaljujeva v smeri Tartuja. Počasi povečujeva hitrost in tempo. Z ogledi je nako konec. Potujeva domov. Kar naenkrat zapeljem mimo znaka za enosmerni promet. Vrnem se nazaj in res znak za enosmerni promet na cesti, ki je po drugih oznakah dvosmerna. Pod znakom dodatna tabla na kateri piše 19 km. Zadeva mi nikakor ni bila jasna. Promet je izredno redek v moji smeri nikogar. Bojim se, da mi bo kdo pripeljal nasporoti, ker če je cesta enosmerna vozim po prehitevalnem pasu v nasprotno smer. Na naslednjem znaku na spodnji tabli piše 14 km. Ali to pomeni še 14 km enosmerne ceste ali mogoče 14 km do enosmerne ceste.
Na koncu smo prišli do semaforja pred gradbiščem. Cesto so popravljali in so promet izmenično spuščali v eni oz drugi smeri (dvosmerno). Zakaj torej znak za enosmeren promet?. Tega sicer nisem videl vendar pravijo, da v Estoniji na znaku za krožni promet vedno piše "Ne več kot trikrat". Samo gradbišče je bilo kot poligon za učenje terenske vožnje. Voznik nizkega mercedesa za menoj se mi ji prav smilil. Kmalu za to avanturico prispeva v Tartu.
Tartu je drugo največje mesto v Estoniji. Lepo urejeno moderno mesto. Tu je univerza in veliko študentov. Okoli hotela so sicer moderna nakupovalna središča, vendar nekaj korakov skozi park naju pripelje v starejši del mesta.
Univerzitetnost Tartuja poudarjajo Suudlevad Tudengid -
poljubljajoči se študentje. Najdete jih v fontani pod dežnikom. Kaj pomenijo
zgornji motorji nisem čisto prepričan. V uradnih vodnikih ni razlage. Dvomim,
da gre za odpad sredi mesta. Ideje v umetniških glavah ni nujno, da vedno
razumemo.
